V svoji polstoletni karieri je Éric Rohmer posnel več kot 24 filmov, mednarodno slavo pa je dosegel prav s celovečercem Moja noč pri Maud (Ma nuit chez Maud) iz leta 1969, ki je bil istega leta tudi nominiran za oskarja za najboljši scenarij. Film si lahko danes ob 22.50 ogledate na prvem programu TV Slovenija.

Rohmerjev opus spada v družbo režiserjev, kot so Jacques Rivette, Jean-Luc Godard, Claude Chabrol, Jacques Doniol-Valcroze in François Truffaut, ki so konec 60. let v svetovno kinematografijo začeli vključevati nepovezano naracijo, režijsko improviziranje in eksperimentiranje, snemanje na prizoriščih in samorefleksijo.

Čeprav novi val nikoli ni bil "uradno" organizirano gibanje, so režiserji, povezani s to filmsko smerjo, dosledno zavračali klasične kinematografske oblike. Mnogi so v svoja dela ujeli duha aktualnih družbenih in političnih sprememb in drzno eksperimentirali z montažo, slogom in zgodbami filma, ki so pomenili odklon od konservativnega.

Filmi, ki so "bolj misli kot dejanja"
V svojih najbolj znanih filmih, med katere poleg zgoraj omenjenega spadata, denimo, tudi Clairino koleno (1970) in Pauline na plaži (1983), se je Rohmer izkazal s subtilnostjo in smislom za ironijo. Njegovi intimni, a nikoli minimalistični filmi precizno pretresajo moralne dileme, posneti pa so v naturalistični maniri in z veliko dialoga, ki je pogosto improviziran. Loteval se je predvsem odnosov med ljudmi in ljubezenskih odnosov. Sam je svoj filmski slog opisal kot "bolj misli kot dejanja", kot filme, "ki se ukvarjajo s tem, kar se dogaja v človeku, ko nekaj dela, in ne s tem, kaj dela".

Moja noč pri Maud je tretja iz Rohmerjeve serije Šestih moralnih zgodb (Six Contes Moraux) in po mnenju kritiške stroke tudi najboljša med njimi. Vse skupaj se zgodi v nekaj zimskih dneh v malem mestu Clermont-Ferrand; spremljamo usodo 34-letnega inženirja Jean-Louisa (Jean-Louis Trintignant), ki si po več letih burnega življenja v tujini prizadeva za bolj asketsko življenje. Tako začne študirati filozofijo religije in hoditi v cerkev. Medtem si išče ženo, odločen, da se mora ustaliti tudi v ljubezenskem življenju. V novi cerkvi zagleda mlado krotko svetlolasko (Marie-Christine Barrault), ki ustreza njegovi konservativni predstavi. Ne da bi jo spoznal, se odloči, da bo njegova žena. A kmalu zatem prek prijatelja (Antoine Vitez) spozna inteligentno, duhovito ločenko Maud (Françoise Fabian), ki bo zamajala Jean-Louiseve toge nazore. Njuna debata o moralnih, teoloških in političnih nazorih, v kateri je očitna afiniteta, ki jo čutita eden do drugega, je čustveno in tematsko jedro zgodbe.

Simbolika zime
Ni veliko režiserjev, ki bi letnemu času pripisovali tolikšen pomen kot prav Rohmer. V Moji noči pri Maud sneg, ki hladno nalega na pokrajino, obarva celo atmosfero zgodbe; obenem je tudi izgovor, da lahko protagonist preživi noč pri Maud. Pozneje bo z isto pretvezo spoznal in zapeljal tudi mlado študentko, v katero se je zaljubil od daleč.

Črno-bela fotografija je delo oskarjevca Nestorja Almendrosa, enega najbolj cenjenih direktorjev fotografije, ki je s svojimi podobami zaznamoval dela Françoisa Truffauta in Terrencea Malicka. Razpoloženje je prežeto z nenehno napetostjo; Trintignant je karizmatičen igralec, a film nikoli zares ne zavzame njegove pozicije: zdi se, kot da protagonistove odločitve sprejema z obžalovanjem. Poteze vseh treh osrednjih likov, katerih življenja so tesno prepletena, bodo imele daljnosežne posledice.

(Nezanesljiva) pogodba s hudičem
"Nekateri verjamejo, da se je Rohmer spečal s hudičem," je Almendros leta pozneje zapisal o nastajanju Moje noči pri Maud. "Več mesecev pred snemanjem je izbral dan, ko bomo snemali nočni prizor, v katerem sneži. In točno tisti dan, kot po urniku, je snežilo. (...) Ne gre samo za srečo: ključ so Rohmerjeve natančne predpriprave." (Nobene predpriprave sicer ne morejo vplivati na vreme: v podobnem položaju se je režiser znašel med nastajanjem filma Zeleni žarek, a takrat narava ni hotela sodelovati. Rohmer je bil prisiljen počakati celo leto dni, preden je na film ujel optični pojav zelenega bliska.)

Skaljena sreča
Maud je v Jean-Louisovih očeh radikalna osebnost že po zaslugi statusa ločenke, ki mu sugerira, da lepotica raje sledi svojim vzgibom in intuiciji kot votlim moralnim doktrinam. Cela njena bit je v sporu z monolitno, jasno začrtano usodo, in to naš protagonist dojame, še preden sploh načneta temi njenega ateizma in domnevno levičarskih političnih nagnjenj. Prav zaradi vsega tega se Jean-Louis, ki bo v retrospektivi razumel, kakšno bi lahko bilo njuno skupno življenje, odpove svojemu notranjemu impulzu.

Čeprav je tako Maud kot tudi gledalcu jasno, da bi bila idealen par, z nemalo patosa vztraja pri svoji racionalni logiki. Françoise je namreč tista, ki je po matematični računici njegova sanjska partnerica – a kaj, ko se ljudi ne da ukalupiti po principih matematičnih načel. Čeprav nam Rohmer ne ponudi izrecnega konca Jean-Louisove zgodbe, je jasno, da ga čaka podobna usoda kot Maud: nepopoln zakon, skoraj zagotovo obsojen na propad. Tudi sklepni prizor brezskrbnega čofotanja v morju je v najboljšem primeru trenutek omadeževane sreče. Zimski sneg se je stajal, a hlad v Maudinem in Jean-Louisovem življenju ostaja.