Integralna in dvojezična filmografija je nadaljevanje filmografij, ki sta pokrili obdobje v letih 1931-1993 in 1994-2000. Obsega 205 filmov od prvega predvajanega slovenskega filma V kraljestvu Zlatoroga režiserja Janka Ravnika - predvajan je bil 28. avgusta 1931 v ljubljanskem hotelu Union - pa vse do Oče režiserja Vlada Škafarja, ki je na filmska platna prišel lani. Poleg tega publikacija s kratkimi portreti predstavlja 80 režiserjev, pregledni avtorski zapis Zdenka Vrdlovca, naslovljen Zgodba o slovenskem filmu, in oris filmske produkcije na Slovenskem izpod peresa Lilijane Nedič. Priložena je tudi izbrana bibliografija s podatki o monografijah, zbornikih in katalogih o slovenskem filmu ter kinematografiji.

Tema, ki se je niso lotevali
Na vprašanje o splošnih tematskih zanimanjih slovenskega filma v primerjavi s filmi držav nekdanje Jugoslavije je direktor in urednik založbe UMco Samo Rugelj odgovoril, da se slovenski filmi razlikujejo po tem, da z izjemo filma Felix (1996) režiserja Boža Šprajca niso odpirali tematik osamosvojitvenega obdobja in tranzicije, ki mu je sledila. Socialne drame Damjana Kozoleta so temu žanru še najbližje, drugače pa so se slovenski filmi v tem obdobju ukvarjali večinoma s posamezniki in njihovimi individualnimi usodami, meni Rugelj.

Pomlad slovenskega filma
Te usode po njegovem mnenju niso bile vpete v širši družbenozgodovinski kontekst, ki bi omogočal "velike filme", posvečene osebnim zgodbam na križišču zgodovine. Kot izjeme tega pravila Rugelj našteva filme Osebna prtljaga (2009) Janeza Lapajneta, Pokrajina št. 2 (2008) Vinka Möderndorferja, Piran-Pirano (2010) Gorana Vojnovića in Ljubljana je ljubljena (2005) Matjaža Klopčiča. Po njegovem mnenju se v Sloveniji večinoma snemajo filmi, ki se dogajajo "tukaj in zdaj" ter nimajo ambicije komunicirati s širšim občinstvom.

"Zadnjih 20 let slovenskega filma so spremljale tudi spremembe produkcijskih pogojev. 'Pomlad' slovenskega filma je trajala po mojem mnenju v obdobju med letoma 1998 in 2003. Takrat se je zvrstilo veliko prvencev, med drugim Mihe Hočevarja, Vojka Anzeljca, Branka Đurića, ti filmi pa so hkrati želeli zajeti širše občinstvo," je še povedal Rugelj.

Dodatek: biografija Akire Kurosawe
UMco je v sodelovanju s Slovensko kinoteko izdal tudi biografske notice japonskega cineasta Akire Kurosawe (1910-1998) z naslovom Nekakšna biografija. Kot piše Kurosawa, sta odločitev za knjigo spodbudili njegovo srečanje s francoskim cineastom Jeanom Renoirjem in občudovanje ameriškega režiserja Johna Forda. Na stara leta bi se rad postaral kot ta dva sijajna mojstra, je zapisal Kurosawa.

Biografski zapiski Kurosawe prinašajo v prvem delu njegova razmišljanja o odraščanju in odnosu s karizmatičnim bratom, drugi del knjige pa se posveča filmu. Po Rugljevih besedah je knjiga polna anekdot, ki pa niso vedno prisrčne. Kurosawa se skozi pisanje razkriva kot uporen in tenkočuten ustvarjalec ter zagrizen delavec, ki bi lahko marsikomu v Evropi bil za zgled, je prepričan Rugelj.