Kot je ljubezenski trikotnik v prijetnem popoldnevu pozabil, da je njihova realnost okupirana Ljubljana, podobno ob takem prizoru gledalec pozabi, da gleda vojni film, posnet leta 1969 v Jugoslaviji, ki je iz partizanskega filma 'ustvarila' svojevrsten žanr. Ne gre le za ta prizor, ampak celotno Sedmino Matjaža Klopčiča. Novovalovski pristop Godardovega učenca klasičnega partizanskega filma, kakršne so snemali po državi (Bitka na Neretvi nosi isto letnico), ni dopustil. Vendar k temu se vrnemo nekoliko pozneje.
Režiser, ki je znal ceniti ženski obraz, njeno lepoto, njeno krhkost in seksualnost, je v opisanem prizoru Sedmine kazal svojo fascinacijo nad tedanjo srbsko svetlolaso filmsko divo. Klopčič se je v svojih filmih rad vračal k istim muzam, v prvih treh (Sedmina je tretje in njuno zadnje sodelovanje) je glavno žensko vlogo zaupal prav Snežani Nikšić, ki jo je 'odkril' na odru beograjskega gledališča. "Klopčič je prišel v Beograd, da bi gledal predstave, iskal igralce in povabil me je k snemanju prvega filma Zgodba, ki je ni. Povedal mi je, da je gledal vse moje predstave. Zelo pozorno in vestno je spremljal igralce," se je Nikšićeva spominjala na festivalu Kino Otok v Izoli. Tam so si z Radetom Šerbedžijo in še eno soigralko Mileno Dravić po 43 letih ogledali projekcijo filma, ki velja za ločnico Klopčičevega opusa.
Edini igralkin vojni film, a tudi ta netipičen
Sedmina je pravzaprav edini vojni film Snežane Nikšić (igra Marijo, dekle, v katero sta zaljubljena Niko in Popaj), ki je množično snemani vojni filmi v tistih časih niti niso zanimali. Vendar to ni tipičen partizanski film. "Ko ga zdaj gledam, je zelo poetičen, kar je Klopčičeva zasluga." Matjaž Klopčič je film sicer zasnoval na istoimenskem romanu Bena Zupančiča, ki je pravzaprav klasičen tekst iz obdobja NOB-ja, vendar režiser, ki je med letoma 1963 in 1965 v Parizu študiral režijo in asistiral kultnemu Jean-Lucu Godardu pri njegovem filmu Posebna tolpa (Bande a Part), je k zgodbi pristopil malenkost drugače. Scenarij je napisal sam, kot se spominja Nikšićeva, je vanj vpletel dogodke, o katerih je slišal, da so se ljudem med vojno zares pripetili.
Klopčič v Sedmini ni bil zavezan političnemu angažmaju, pa čeprav je že v svojem tretjem filmu uresničil tisto, kar se je baje od vsakega režiserja pričakovalo - da v svoji karieri posname film z NOB-tematiko. Tu prepoznamo Klopčičev modernizem, njegovo naprednost. V grozečih okoliščinah vojne ga je zanimalo nekaj nasprotnega, afirmacija motiva nedolžne ljubezni, in 'klopčičev modernizem', kot piše Jurij Meden v nedavno izdani knjižni ediciji Slovenske kinoteke, zborniku izvirnih esejev, posvečenih Matjažu Klopčiču, v Sedmini tudi doživi vrhunec.
Kot je pred projekcijo filma povedal Stojan Pelko, je v Sedmini Klopčič dokazal, da se da posneti novovalovski film o vojni tematiki, ali kot v omenjenem zborniku piše Marcel Štefančič Jr. je to generacijski film, obseden z mladostjo, Nikov in Popajev odporniški refleks pa je le transfiguracija nonkonformističnega, anitiavtoritarnega, novovalovskega revolta šestdesetih.
Njihova premiera mladosti
Milena Dravić, ki v Sedmini igra Nikovo sestro Filomeno, ki se zaplete z italijanskim oficirjem, je s Klopčičem posnela tri filme. "V meni je videl možnost moje transformacije kot igralke. Hvaležna sem, da sem imela priliko igrati nekaj drugega. Posnela sem sedem filmov z vojno tematiko," pravi igralka, ki je projekcijo v Izoli doživela ko svojo premiero mladosti. "… Zaradi svoje vloge, zaradi teh sodelavcev, Duše Počkaj, ki jo imam za eno največjih igralk nekdanje Jugoslavije."
Rade Šerbedžija, ki je v Sedmini Niko, je med ogledom filma razmišljal o Klopčičevih kadrih, njegovi estetiki, značilnih skokih v času, kako sijajno je vse skupaj. Pravzaprav najdemo skoke v času že v romanu Bena Zupančiča, a Klopčič je - kot je večkrat opisoval že Zdenko Vrdlovec - s svojo raztrgano pripovedjo v filmu ni videl možnosti pripovedovanja, ampak izpovedovanja.

"To je bil čas, ko je Klopčič sodil med najbolj nadarjene režiserje v Jugoslaviji. Na papirnatih avionih je eden najlepših filmov, ki sem jih gledal v našem prostoru. Zelo sem srečen, da sem spoznal tega veličastnega človeka in fantastičnega režiserja," je še povedal danes edini hollywoodski igralec v Izoli zbrane trojice.
Podoba izgubljene nedolžnosti
Pogovor je vodil Vlado Škafar in ob tem se velja spomniti njegovih besed, s katerimi je opisal Sedmino pred dvanajstimi leti, ko je Klopčič prejel Badjurovo nagrado. Film po njegovem mnenju "prinese podobo izgubljene nedolžnosti, ki si jo je takrat na stene pripela cela medvojna generacija. Ta je takrat ljubila. In še in še in še." Zares so ljubili, Marija Nika, on njo, a tudi njun dober prijatelj Popaj (Mirko Bogataj), ki so ga ustrelili v kultnem prizoru streljanja ob Tivoliju, da bi rešil prijatelja Nika in odporniško akcijo, je bil zaljubljen v svetlolaso lepotico. Zadnje besede, ki jih je pred streljanjem izrekel prijatelju, so dale ime srbohrvaškemu naslovu filma "Pozdravi Marijo", besede, ki zajemajo vso tragičnost ljubezenskega trikotnika in vsake neuslišane ljubezni. Klopčič je občo zgodbo vojne s svojo značilno poetiko prepletel z intimnimi zgodbami, ki se zaradi prve niso mogle razrešiti in so se zgodile drugače.