Ob 22.55 na prvem programu nacionalke ne zgrešite celovečerca Obramba in zaščita (2013), s puljsko zlato areno nagrajenega filma hrvaškega režiserja Boba Jelčića.

Temačna, na trenutke klavstrofobična drama se vrti okrog na prvi pogled jasne dileme. Po smrti starega prijatelja se Slavko (Bogdan Diklić) znajde v precepu: ne ve, ali se spodobi, da kot Hrvat gre na pogreb v muslimanski del mesta. Čuti, da je to njegova dolžnost, hkrati pa se boji sovražnega odziva lastne skupnosti. Njegova žena in sin sta že pošteno naveličana njegovega oklevanja in žebranja vedno enakih monologov.

Slavkova dilema je v resnici seveda dilema celotnega mesta, ki ga je vojna razdelila. Slavko noče narediti napačne stvari, vendar po vseh teh letih sploh ne ve več, kaj si v resnici želi. Njegova dejanja so vedno na meji grotesknega in paranoičnega. "Z vsakim smehom, sproženim z odlično režiranimi situacijami vsakdanjega absurda, nas film skoraj nevidno pelje v kletko protagonista, kjer nas na koncu tudi pusti in s tem doseže več, kot če bi nam pustil vrata odprta," je o filmu, ki je bil med drugim nagrajen v Pulju, zapisala žirija ljubljanskega festivala Liffe, ki je Obrambi in zaščiti namenila posebno omembo.

A v filmu ne pričakujte "prizorov z razglednic", ki bi se kitili s slavnim mostom. "Ni me zanimal Mostar, kakršen, objektivno gledano, je (če kaj takega sploh obstaja), pač pa ne ravno široko in ne ravno svetlo obzorje, ki ga najbrž razumejo ljudje, ki tam živijo," je o svojem pristopu - protagonistu ves čas sledi s kamero tesno za petami - za MMC povedal Jelčić, ko je takrat še čisto svež film predstavljal v Ljubljani.

Duhovi preteklosti, ki ne popustijo svojega prijema
Naslednji teden v istem terminu ne spreglejte še enega filma, ki je bil v letu nastanka (2014) gost festivala Liffe: pod celovečerec Kosec je podpisan Zvonimir Jurić, eden največjih sodobnih hrvaških filmarjev.

"Kosec je poskus, da bi v nočnih prostranstvih koruznih polj, zloveščih prostorih razpadajočih tovarn, bučnih barih in pozabljenih hišah na koncu vasi našli vsaj kanček topline, prijateljstva, ljubezni in miru," je o filmu z izrazito estetsko komponento povedal direktor fotografije Branko Linta. Pred nami se odvije zgodba o Ivu (Ivo Gregurović), delavcu v slavonskem kmetijskem kombinatu; pred mnogo leti je bil obsojen zaradi posilstva in od takrat se izogiba ljudi, oni pa se izogibajo njega. Neke noči mu pot prekrižajo ženska, ki je na samotni cesti ostala brez bencina, delavec na bencinski črpalki in lokalni policist.

Tri zgodbe, ki se zgodijo v eni sami usodni noči, postopoma razkrijejo podobo človeka, ki ostaja zaznamovan s svojim zločinom, ravno tako kot njegov domači kraj ostaja ujet v spomine na vojno.

Atmosfera kot osrednji filmski lik
"Hotel sem posneti film o svojem rojstnem mestu," je pojasnil Jurić. "A pri tem nisem niti pomislil na to, da bi mi izhodišče predstavljal neki dogodek ali neka oseba iz njegove zgodovine, prav tako ne kakšna njegova arhitektonska značilnost ali distinktivna poteza krajine. Ne, izhajal sem iz tega, da si želim zgodbo o njem prepojiti z melanholijo, da bi iz nje vel pesimizem, ki ga zaznavam med sprehodi po mestu, šele nato pa sem se lotil iskanja oziroma ustvarjanja likov, ki so povezani z njegovo polpreteklo zgodovino."

11. februarja bo na sporedu film Taka so pravila Ognjena Sviličića, cikel pa se 18. februarja sklene s "prvim hrvaškim vojnim filmom", Številko 55 v režiji Kristijana Milića.

Družinska drama Taka so pravila oko uperi v življenje "običajnega" zagrebškega zakonskega para. Ko je njun edinec, Tomica, žrtev napada, v katerem je bil hudo poškodovan, morata Ivo in maja ponovno razmisliti o svojih vrednotah in življenjskih nazorih.

V Številki 55 o vojni kar - neposredno
Številka 55, "prvi hrvaški akcijski film o domovinski vojni", delo režiserja Kristijana Milića je nastal po resničnem dogodku iz vojne na Hrvaškem. Leta 2014 je prejel osem nagrad na filmskem festivalu v Pulju.

Zgodba spremlja tragično usodo skupine hrvaških vojakov, ki je padla v zasedo v neki vasi blizu Pakraca v zahodni Slavoniji. Pred srbskimi uporniki, četniki in vojaki nekdanjega JLA so se umaknili v zapuščeno hišo številka 55, v kateri se branijo in pričakujejo prihod svojih soborcev, da bi jih rešili. V filmu je nastopila vrsta znanih hrvaških igralcev, kot so Goran Bogdan, Marinko Prga, Jan Kerekeš, Slaven Knezović in Alen Liverić.

Hrvaška kritika je pohvalila film kot "prvi pravi hrvaški film o vojni", v katerem hrvaški vojaki niso pretirano hvaljeni, prav tako sovražniki niso preveč demonizirani. Nekateri so celo videli povezave med Milićevim filmom in ameriško filmsko klasiko Alamo, ki jo je režiral slavni ameriški igralec John Wayne.