Peruggie niso nikoli ujeli, dokler ni Mone Lize prek italijanskega trgovca z umetninami vrnil v Firence s pojasnilom, da je sliko ukradel z namenom domoljubne vrnitve umetnine italijanskemu narodu. Sama kraja pa nikoli ni bila povsem razjasnjena, saj mnogi niso verjeli, da bi jo Peruggia lahko izvedel sam, zato se je pojavilo veliko različnih teorij zarote.

Iz Louvra je odkorakal brez težav
"Prevladujoča teorija je bila, da je bil Peruggia zgolj manjše kolesce v velikem načrtu, da bi ponaredke Mone Lize prodajali ameriškim milijonarjem. Kraja Mone Lize je bila edini način, da bi kupce prepričali, da kupujejo pravo stvar," je za Discovery News povedal Joe Medeiros, avtor 88-minutnega dokumentarca The Missing Piece: The Truth About the Man Who Stole the Mona Lisa, ki raziskuje veliki roparski podvig. Medeiros, ki je bil eden glavnih piscev pri The Tonight Show z voditeljem Jayem Lenom, je pregledal kopije več kot 1500 dokumentov iz francoskih in italijanskih arhivov, med njimi so policijske kartoteke in zapisi s sodišč. Sklenil je, da je bil glavni razlog za krajo denar in ne partriotizem.

Da bi izvedel več o Vincenzu Peruggii, se je v Italiji srečal tudi z njegovo hčerjo Celestino, ki pa je vedela zelo malo o svojem očetu. "Umrl je, ko je bila še dojenček," pravi Medeiros o Celestini, ki je marca umrla pri 87 letih. Filmar se je nato odpravil v Louvre in poskusil ugotoviti, kako je kraja potekala. Perruggia je bil leta 1911 29-letni soboslikar, ki je za kratek čas v pariškem muzeju pomagal pri zastekljevanju 1600 umetnin, da bi jih tako zaščitili pred vandalizmom. Tam se je spoznal z mnogimi italijanskimi umetniškimi deli in se začel spraševati, kaj počnejo v francoskem muzeju. Prebral je, da je Napoleon ob osvojitvi Italije zaplenil veliko pomembnih umetnin in jih prinesel v Pariz, zato je bil prepričan, da so v Louvru nezakonito, in se odločil, da eno izmed njih vrne v domovino.

Ker ni vedel, da je Mono Lizo francoskemu kralju prodal sam italijanski slikar Leonardo da Vinci, se je odločil zanjo, saj je bila majhna in bolj primerna za prenašanje. "Mojstrovino je ukradel tako, da je preprosto prikorakal v muzej v ponedeljek, ko je bil Louvre zaprt zaradi čiščenja. Oblečen je bil v belo delovno obleko in se tako neopazno zlil med preostale delavce," razlaga Medeiros. Peruggia pri kraji ni imel nikakršnih težav: sliko je snel z zidu, jo vzel iz okvirja in odšel iz muzeja z Mono Lizo, ovito v delovno obleko. Kraje niso odkrili do naslednjega dneva, saj so varnostniki v Louvru domnevali, da je bila umetnina pri muzejskemu fotografu. Šele ko so na stopnišču našli prazen okvir, je vodstvo muzeja začelo sumiti, da se je zgodilo najhujše – da so jim ukradli njihovo najbolj znano sliko.

Osumljenec tudi Pablo Picasso
Okoli šestdeset detektivov je prečesalo muzej, in čeprav je Peruggia na steklu, ki je prekrivalo sliko, pustil obilico prstnih odtisov, tega niso podrobneje raziskali. Kraja je postala velika senzacija in tisoči obiskovalcev so se zgrnili pogledat prazen prostor med Tizianovo in Correggiovo sliko, kjer je še nekaj dni nazaj visela Mona Liza.

Domnevali so, da je krajo izvedel zločinski genijalec, med osumljenci pa sta bila tudi Pablo Picasso in njegov prijatelj, pesnik in umetnostni kritik Guillaume Apollinaire, ki so ju zaslišali, ker sta v preteklosti že kupila nekaj iberskih kipcev iz arheološke zbirke Louvra. "Mona Liza je bila le tri kilometre od Louvra v mali sobici Vincenza Peruggie. Tam je z umetnino živel skoraj dve leti in pol," pravi Medeiros. Potem je leta 1913 sliko prinesel k trgovcu z umetninami v Firencah in trdil, da je italijanski patriot. Upal je, da ga bo italijanska vlada za njegov trud nagradila, namesto tega pa so ga vrgli v ječo. Sodišče je bilo milostno, saj je odslužil le nekaj več kot sedem mesecev zaporne kazni.
Peruggieva pisma staršem in poročilo sodno določenega psihiatra pa so Medeirosu razkrile, da je bil pravi motiv za krajo Mone Lise drugačen, kot je trdil tat: "Upal je, da bo obogatel. Nikoli ne omeni, da je želel pomagati svoji državi, a piše, da bo naredil nekaj, kar bo njegovi družini omogočilo boljše življenje." Dokumenti so tudi razkrili, da je bil Peruggia naveličan svoje soboslikarske službe, saj je bil zaradi nje bolan (zastrupitev s svincem). Poleg tega ni več želel hoditi v Pariz iskat delo, saj so njegovi sodelavci z njim kot priseljencem slabo ravnali. "Zanj je bila kraja Mone Lize in vrnitev v Italijo vstopnica za boljše življenje. A se stvari niso obrnile tako," o koncu zgodbe osamljenega možaka, ki je bil naveličan življenja stran od družine, povedal Medeiros. Njegov dokumentarec The Missing Piece še išče svetovnega distributerja, preizkusna predvajanja pa so v teh dneh v Filadelfiji.