Ustvarjalce dokumentarnega filma Tribuna - veseli upor, ki ga lahko danes ob 21.00 premierno gledate na prvem programu nacionalke, je po njihovih besedah spodbudila ugotovitev, da je prav v Ljubljani od leta 1951 naprej izhajal "največkrat prepovedani časopis komunistične Evrope", kar devetkrat zaplenjena publikacija, ki pa je oblasti nikoli niso popolnoma zadušile ali ukinile, kar je prav tako svojevrsten fenomen.

Dokumentarec o Tribuni torej hoče biti več kot le dokumentacija zgodovine nekega časopisa, prej razmislek o "svobodi in njenih mejah", tako v družbi kot pri posameznikih. Obenem je tudi hvalnica mladosti, ki premore pogum, ki ga leta neizogibno otopijo. Film je nastal v koprodukciji Tramal Films in RTV Slovenija.

Ko sta se scenarista Maja in Mitja Čander lotila preučevanja zgodovine časopisa, pri katerem sta nekoč tudi sama sodelovala, so se pred njunimi očmi oblikovala tri izrazita obdobja, "ki so na neki način dopuščala razširitev območja svobode": to je bilo obdobje okrog leta 1964, nato obdobje 1968-72 in obdobje po Titovi smrti, ki je že nakazovalo razpad skupne države. Projekt, s katerim sta se ukvarjala dolga leta, je nato pomagal realizirati režiser Janez Burger, ki je izrisal končni koncept filma.

Za Tribuno je med drugim namreč značilno tudi to, da so jo ustvarjali mladi intelektualci, med katerimi najdemo poznejše pomembne osebnosti slovenskega javnega intelektualnega življenja - Andreja Inkreta, Dušana Jovanovića, Petra Božiča, Lada Kralja, Tomaža Šalamuna, Toneta Partljiča, Ivana Krefta, Rastka Močnika, Tineta Hribarja, Spomenko Hribar, Jašo Zlobca, Mladena Dolarja, Darka Štrajna, Aleša Debeljaka in drugi. "Njihov upor je vedno potekal na ravni intelektualne debate, ki je šla vedno z roko v roki s kulturo. To je bila izrazita značilnost slovenskega prostora v tistih časih - boj pri nas ni bil vedno golo političen," ugotavlja Maja Čander. Burger, ki je v stik s Tribuno prišel še kot prodajalec revije Mladina na ljubljanskih ulicah, se spominja kot "valilnice intelektualne elite": "Danes je zelo malo vodilnih intelektualcev, ki niso bili del Tribune."

"Naš cilj je bil, da nas zaplenijo"
Predstavniki omenjenih treh generacij Tribuninih ustvarjalcev tako pred kamero z anekdotami obujajo prelomna leta. Marcel Štefančič, ki je bil član uredništva med letoma 1981 in 1983, se spominja "mrkih časov", v katerih "je bilo normalno, da težiš". "Naša naloga je bila, da naredimo revolucijo, naš cilj pa, da nas čim večkrat zaplenijo. Če so generaciji pred nami uspele tri zaplembe in dve ustavitvi tiska, smo hoteli mi to številko preseči. Še partijske revije so takrat hotele biti zaplenjene - nerodno bi jim bilo, če ne bi bile!" Po vzoru predhodnikov iz leta 1971 so tako na naslovnici objavili kritično odprto pismo predsedstvu SFRJ - in ko so dosegli neizogibno zaplembo, so v naslednji številki objavili še utemeljitev tega ukrepa, ki je spet vsebovala vse "sporne" odlomke in fraze.

Boris Cizej, ki je bil del Tribuninega uredništva še pred njim (v letih 1970–72), se spominja, kako neuspešno in nekompetentno so jim miličniki skušali leta 1971 zapleniti številko, v katerem so natisnili odprto pismo Titu. Izpred nosu so možem v modrem izvode odnašali nazaj v stavbo in jih skrivali na stranišču. "To je bil umaknjen časopis, ki ga je kljub temu imela cela Ljubljana." ("Normalni državljani SFRJ" bi se ob taki predrznosti takrat "usrali", se zadovoljno spominja.) To so bili tudi časi, ko je šlo zlahka v promet vseh 12 tisoč izvodov intelektualnega časopisa, kar so za današnji čas ogromne številke.

"Vgrajeni" šovinizem revolucij
Štefančič se v pogovoru po projekciji ni izognil v vprašanju, zakaj v uredništvu še v njegovih časih praktično ni bilo žensk. "Uredništvo Tribune si razlagam tako kot vse revolucije: žensk po navadi ni bilo zraven. Očitno je bil velik del šovinizma in seksizma vgrajen tudi v revolucijo leta 1968. Letos se vsi s silno nostalgijo spominjamo leta 1968 in objokujemo, kako dobro smo se imeli: žensk pa ni nikjer. Tudi v dokumentarcih o letu 1968 jih ni. Ko sem sam prišel na Tribuno, me je rekrutirala takrat največja feministka v Sloveniji, Mojca Dobnikar. Pa še ona je bila sekretarka, tista, ki je kadrovala in ni hotela imeti druge funkcije. Žensk ni bilo tam, kjer bi morale biti. Seksizem je bil vgrajen, del igre - tako kot v rockbendih in punkbendih ni bilo veliko žensk."

Okrog Tribune se še vedno ostro krešejo mnenja
Povedati pa je treba, da je bila krstna projekcija filma tudi prizorišče konflikta. Tiskovne konference se je udeležilo nekaj predstavnikov uredništva iz obdobja med letoma 2009 in 2015, ki ugotavlja, da njihova etapa na čelu časopisa v filmu ni omenjena, zaradi česar ustvarjalce obtožujejo prikrivanja zgodovinskih dejstev. Čander na te očitke odgovarja, da so konflikti pri menjavah vodstva od nekdaj bili ("Tudi naša generacija v devetdesetih je bila odstavljena") in da film Veseli upor ni bil mišljen kot vseobsegajoč, monografski pregled zgodovine delovanja časopisa. "Naš namen je bilo posneti sproščen esej. Dopustili smo si svobodo filmskega izraza, nismo se pogovarjali z vsako generacijo v zadnjih sedemdesetih letih in tudi ne z vsemi predstavniki generacije, ki jih portretiramo. Ne smemo aktualistično gledati na Tribuno samo v kontekstu tega, kar se je zgodilo pred tremi ali štirimi leti."

Vseeno konflikt seže globlje kot samo do ranjenih egov odstavljenega uredništva, kakor bi morda sklepali po Čandrovih besedah. Prej omenjena generacija je svoje mesto protestno zapustila zaradi prihoda zdajšnje urednice Ane Pavlič; izdajatelju (ŠOU v Ljubljani) so očitali oz. očitajo nelegitimno potrditev urednice, ki ni imela podpore sodelavcev, današnji Tribuni pa, da je "prilično impotentna študentska revija", ki ne dosega svojega imena in poslanstva. Ekipa, ki se od razkola dalje podpisuje kot 3buna, v kritičnem sestavku, ki ga je na svoji spletni strani objavil Radio Študent, zelo nedvoumno obsodi tudi Burgerjev film: "Upiramo se temu, da neka podebiljena in skrajno revizionistična podoba preteklosti odmeva v sedanjosti: zaradi blesavo nostalgičnega pogleda nazaj umanjka refleksija tega, kaj se dogaja tu in zdaj, in to cinično govorjenje o revolucionarnosti in uporu je pravzaprav le žalostna floskula, ki se ne približa niti obrisu realnega političnega zastavka."

Ana Pavlič sicer pravi, da jo odziv na Tribuno, "kakršen koli že je", vedno veseli. "Počutila bi se, kot da slabo opravljam svoje delo, če bi mi vsi samo všečkali in ploskali. To bi pomenilo, da je očitno nekaj narobe z mano."

Vsi svobodni - ali sužnji neoliberalizma?
Sedanja urednica dvomi o učinkovitosti morebitnih radikalnih potez, s kakršnimi so se proslavile prejšnje generacije, portretirane v filmu. "V pogovorih z ustvarjalci filma sem poudarjala, da so se družbenopolitične okoliščine spremenile od časov, ko so se oni upirali na način, da so bili prepovedani in da so bile številke zaplenjene. Seveda si lahko predstavljam, kakšno številko bi danes morali sestaviti, da bi dosegli zaplembo. Glede na stanje naše demokracije in duh našega časa pa se bojim, da bi to v javnem prostoru preživelo in utihnilo. Čeprav se na videz morda zdi, da je Tribuna danes benigna, pa - glede na intervencijo naših predhodnikov - očitno le ni tako. Vsebina tega filma je še toliko bolj bogata, ker nam kaže, kaj mi razumemo pod pojmom svobode (medijev), demokracije in kakšnega dela se moramo vsi skupaj lotiti."

O "duhu našega časa" je očitno razmišljal tudi Burger, ki pred kamero postavi mimoidoče (sedanje) študente Filozofske fakultete, ki za Tribunoma sicer večinoma še niso slišali, skoraj vsi pa na vprašanje, ali se počutijo svobodne, odgovarjajo pritrdilno. Gostujoča urednica Tribune Marike Grubar tako držo v filmu podčrta z besedami, da "ne bi bilo vedno najpametneje iti na ulico, saj bi lahko izgubili še tiste pravice, ki jih imamo." Režiser je po projekciji potrdil, kar je v filmu očitno - da je bil njegov namen ugotoviti, ali trenutno obstaja mlada generacija, ki bi lahko nadaljevala poslanstvo Tribune. "Vsak si lahko sam ustvari mnenje o tem, kaj sem odkril."

Boris Cizej je ob tem poudaril, da se je danes sicer lahko na družbenih omrežjih deklarirati in se postaviti za nekaj, toliko težje pa je v resnici zapustiti svoje območje udobja in se udejstvovati v resničnem svetu. Marcel Štefančič se ob tem nasloni na filmsko referenco: "Trik neoliberalizma je v tem, da je, tako kot Keyser Söze, svet prepričal, da ne obstaja. Za vse težave, ki jih imaš, za vse, v čemer si nezadosten, si kriv sam. To pomeni, da revolucija ni uspela." Dandanes so razmere še veliko hujše od vsega, kar so napovedovali distopični romani, je prepričan. "Nobena partija ni imela take možnosti vdiranja v zasebnost posameznika, kot jo imajo družbeni mediji. Če bi jo imela, bi bila še vedno na oblasti."