V zgodovino se je zapisal kot avtor ene najdoslednejših režijskih filmografij v hrvaški kinematografiji. Novico o slovesu režiserja je sporočila njegova družina, poročajo hrvaški mediji.

Petar Krelja se je rodil 24. junija 1940 v Štipu v Makedoniji. Diplomiral je iz primerjalne književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu, s filmom pa se je začel ukvarjati konec 60. let 20. stoletja.

Svoje življenje je zapisal filmski režiji, bil pa je tudi urednik radijskih oddaj in knjig. Pisal je kritiška besedila in eseje ter vrsto let delal kot filmski urednik na Prvem programu hrvaškega radia.

Dobitnik številnih nagrad
Za svoje delo je prejel več kot 35 nagrad. Med drugim je dobitnik hrvaške nagrade Vladimirja Nazorja za življenjsko delo ter nagrade zlati oktavij za življenjsko delo, ki jo je prejel leta 2018 na 27. Dnevih hrvaškega filma.

Odstiralec družbenokritičnih vprašanj
Njegov igrano-dokumentarni filmski opus so označevali za posebnega, izjemnega in edinstvenega. Njegovi zdaj že antologijski dokumentarci temeljijo na opazovanju realnost in drame vsakdanjega življenja ter interakciji z ljudmi v neposredni soseščini. Režiserja so pri ustvarjanju zanimale predvsem teme, povezane z otroki in mladimi, socialnopsihološkimi fenomeni in družbenokritična vprašanja. Med hrvaško domovinsko vojno se je osredotočal na tematiko vojnih izgnancev in žrtev.

Nekateri filmi, ki so pustili največji pečat v zgodovini hrvaške filmske umetnosti in vplivali na generacije mladih dokumentaristov, so Coprnice (1971), Povratak (1975), Prihvatna stanica (1977), Recital (1972), Splendid Isolation (1973), Mariška band (1986) in Na stranskem tiru (1992).

Snemal je predvsem dokumentarne filme, vseeno pa posnel tudi nekaj celovečernih filmov, med njimi Godišnja doba Željke, Višnje i Branke (1979), Vlakom prema jugu (1981), Stela (1990) in Pod črto (2003).