Filme Boštjana Hladnika - med najbolj znanimi so Ko pride lev, Maškarada, Ples v dežju, Ubij me nežno, Sončni krik - zaznamuje hoja po meji med realnostjo in svetom igrive domišljije, ki je Hladnikovim filmom zagotovila status pravih filmskih umetnin. Lani je predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek Boštjanu Hladniku, čigar film Ples v dežju si boste jutri ob 20.00 lahko ogledali na 1. programu TV Slovenija, podelil zlati red za zasluge pri filmskem ustvarjanju.

Evropeizacija slovenskega filma
Kmalu po diplomi na ljubljanskem AGRFT-ju je Hladnik nase opozoril z dokumentarcem Fantastična balada, kasneje pa je slovenski film zaznamoval zlasti s filmi pod vplivom francoskega novega vala. Slednje je bilo gibanje, ki je konec petdesetih let 20. stoletja prevetrilo francoski film. Nekateri francoski cineasti (F. Truffaut, J.-L. Godard, J. Rivett) so se izrekli proti delu zaprtih francoskih filmskih inštitucij in se odločili za oseben, avtorski in neformalen način dela, svobodo oblike in izraza. V tem duhu so nastajali tudi filmi Boštjana Hladnika, ki so bili ravno zaradi izrazito osebnega Hladnikovega pristopa, ki ga je zaznamoval njegov svobodni miselni tok, pogosto deležni nerazumevanja in celo obsojanja.

Skoraj filmarski samouk
Boštjan Hladnik se je filmu zapisal že pred začetkom pridobivanja "tehničnega režijska znanja" na ljubljanskem AGRFT-ju, kjer je tudi diplomiral. Hladnik si je namreč že leta 1947 kupil amatersko kamero in začel obiskovati tečaj za snemanje pri Janezu Korenčanu pri Triglav filmu. Že istega leta je dokončal svoj prvi film, Deklica v gorah, ki mu je leta 1952 prinesel tudi prvo nagrado na festivalu amaterjev v Salernu.

Vse morebitne dvome o pravilnosti izbire študija, ki mu je sicer zagotavljal le pridobitev teoretičnega znanja, je Boštjanu Hladniku pregnal uspeh, ki ga je dosegel s svojim diplomskim delom. Za režijo gledališke predstave Gospodična Julija Augusta Strindberga je namreč Boštjan Hladnik prejel prvo nagrado na mednarodnem festivalu v Erlangenu.

Po poduk v Francijo
S francoskim novovalovskim gibanjem se je Boštjan Hladnik "okužil" med študijskim izpopolnjevanjem na visoki šoli IDHEC v Parizu, ki ga je obiskoval med letoma 1957 in 1960, torej ravno v obdobju vzpona novega vala. Med postankom v Franciji se je Hladniku tudi ponudila priložnost sodelovati z nekaterimi vidnimi francoskimi režiserji. Kot asistent režije in praktikant stažist je spremljal delo Clauda Chabrola, Philippa de Broce in Roberta Siodmaka. Te izkušnje so Boštjanu Hladniku pomagale, da je že s svojim celovečernim prvencem, to je s filmom Ples v dežju iz leta 1961 (v filmu je zaigrala tudi Hladnikova kasnejša muza Duša Počkaj), dosegel izrazno raven tedanjega evropskega modernizma.

Boštjan Hladnik v slovenski film ni vnesel le novega vala, pač pa ga je zaznamoval tudi s filmom noir. Ples v dežju je bil tako za tedanje slovensko občinstvo skoraj šokantna mračna melodrama z osebami, ki so skoraj obsojene na neuspeh. Film ne dopušča nobene rešitve, a vendar je Hladnik sicer mračen film "ožaril" s skoraj sanjskimi podobami, ki so zgodbi dodale nekaj pravljičnosti.

Demaskiranje patologij slovenske družbe
Kasneje se je Boštjan Hladnik odvrnil od pesimističnosti, a vendar je še naprej prisegal na izvirnost, domiselnost, nekonvencionalnost in sanjskost. Njegovi filmi, kot na primer Sončni krik, so bili občasno skoraj popartistične umetnine, pogosto pa so tudi izzivali "konservativnost" slovenskega občinstva, saj se je Hladnik vedno znova odločal za "flirt" s seksualno tematiko. To je veljalo tudi za film Maškarada, ki je demaskiral slovensko družbo oziroma njeno na videz visoko moralnost, podobo, ki je prikrivala obstoj moralnih in swpolnih perverzij.

Med filmi Boštjana Hladnika ne smemo pozabiti še celovečernega filma Ubij me nežno iz leta 1979 in njegovega zadnjega režijskega dela - sodelovanja pri projektu P. S. - Post Scriptum, pod katerega sta se sicer kot režiserja podpisala še Marcel Buh in Andrej Buh.