Kaj veste o Kathyrn Bigelow? Razen tega, da je bila nekoč (in še to samo dve leti) poročena z Jamesom Cameronom, svojim največjim tekmecem na letošnjih Oskarjih. Ste morda vedeli, da je prav ona režirala akcijski film Point Break s Patrickom Swayzejem in Keanujem Reevesom?

V svet filma je Kathryn Ann Bigelow, rojena 27. novembra 1951, vstopila prek slikarske umetnosti, nato pa se je vpisala na podiplomski študij filma na univerzi Columbia, kjer je magistrirala iz teorije in kritike.

Njen prvi celovečerec je bil film o motoristih The Loveless, ki ga je režirala skupaj z Montyjem Montgomeryjem. Sledila je grozljivka Near Dark, nato pa akcijski triler Blue Steel z Jamie Lee Curtis v glavni vlogi. Nato je prišla prej omenjena akcija Point Break (1991). Film Strange Days (1995) je ustvarjala skupaj z nekdanjim možem Jamesom Cameronom, leta 2000 pa je sledila drama Morje smrti, precejšen odmik od prejšnjih del Bigalowove. Leta 2002 je posnela K-19: črna vdova, akcijo s Harrisonom Fordom, ki pa je pogorela na blagajnah.

Šele sedem let kasneje je Kathryn Bigalow spet dobila priložnost, da je sedla v režijski stolček in posnela film o dogajanju v Iraku po ameriški invaziji, Bombna misija. V filmu igrajo Jeremy Renner, Brian Geraghty in Anthony Mackie, v manjših vlogah se pojavijo tudi Guy Pearce, David Morse in Ralph Fiennes. Poleg številnih drugih priznanj je Kathryn Bigelow, četrta ženska v zgodovini, nominirana za oskarja za režijo, in druga Američanka s to nominacijo, za svojo mojstrovino dobila še tako zaželeni zlati kipec.

Doslej so bile za oskarja nominirane skupno štiri režiserke: poleg Kathryn Bigelow še Lina Wertmüller za Sedem lepotic (1976), Jane Campion za Klavir (1993) in Sofia Coppola za Izgubljeno s prevodom (2003). Spoznajte jih v nadaljevanju.

Lina Wertmüller
Danes 81-letna Lina Wertmüller, prva ženska, ki je bila nominirana za oskarja za najboljšo režijo, se je kot Arcangela Felice Assunta Wertmüller von Elgg Spanol von Braueich rodila v Rimu v strogo katoliški družini švicarskega rodu. Že v mladih letih je bila uporniška in izključili so jo iz več kot ducata katoliških šol. Čeprav si je njen oče želel, da bi postala odvetnica, se je vpisala v gledališko šolo.

Prek Marcella Mastroiannija je spoznala Federica Fellinija in leta 1962 ji je ponudil mesto pomočnice režije pri kultnem filmu Osem in pol. Leto kasneje je posnela režijski prvenec, Kuščarji, katerega osrednja tematika - življenje na revnem italijanskem jugu - je postala ponavljajoči se motiv v njenih delih. Sledilo je več dokaj uspešnih filmov, mednarodna slava pa je prišla leta 1972, ko je posnela serijo štirih filmov z Giancarlom Gianninijem v glavni vlogi. Zadnji in najbolj odmeven je bil Sedem lepotic, ki je dobil štiri nominacije za oskarja, Wertmüllerjeva pa je postala prva ženska z oskarjevsko nominacijo za režijo.

Ljubiteljica izjemno dolgih naslovov filmov - morda ima to kaj opraviti z njenim izjemno dolgim rojstnim imenom? - se je znašla tudi v Guinnessovi knjigi rekordov zaradi najdaljšega filmskega naslova: Un fatto di sangue nel comune di Siculiana fra due uomini per causa di una vedova. Si sospettano moventi politici. Amore-Morte-Shimmy. Lugano belle. Tarantelle. Tarallucci e vino (1979). Film je bil v tujini znan pod naslovi v slogu Krvni spopad ali Maščevanje.

Filmi Wertmüllerjeve so jasen odraz njenih političnih prepričanj, osrednji liki so ali anarhisti, ali komunisti, ali feministke (ali vse navedeno), osrednje dogajanje temelji na konfliktih, ki so politične ali socioekonomske narave.

Jane Campion
Druga ženska nominiranka za oskarja za najboljšo režijo je leta 1993 postala Novozelandka Jane Campion, in sicer za film Klavir, ki je Holly Hunter prinesel zlati kipec za najboljšo glavno vlogo.

Rodila se je 30. aprila 1954 v Wellingtonu v družini igralke in gledališkega in opernega režiserja. Študirala je antropologijo in slikarstvo, filme pa je Campionova začela snemati v začetku 80. let v Avstraliji. Prvi kratki film Peel (1982) ji je prinesel zlato palmo za kratki film v Cannesu, sledila sta kritiško priljubljena kratka filma Passionless Moments (1983) in Girls Own Story (1984). Njen celovečerni prvenec je bil Sweetie (1989), prinesel ji je več nagrad, sledil je prav tako uspešni Angel za mojo mizo (1990), portret novozelandske pesnice Janet Frame.

In nato je prišel Klavir. Najprej je dobil zlato palmo v Cannesu, nato je režiserki prinesel še nagrado avstralskega filmskega inštituta za režijo in oskarja za najboljši izvirni scenarij. Zlati kipec za režijo pa se ji je izmuznil.

Sofia Coppola
Sofia Coppola, rojena 4. maja 1971, je najmlajši otrok in edina hči umetnice Eleanor Coppola in slavnega filmarja Francisa Forda Coppole (Boter), vnukinja skladatelja Carmina Coppole, sestra Romana Coppole in pokojnega Gian-Carla Coppole, sestrična Nicolasa Cagea, Jasona Schwartzmana in Roberta Carminea ... Skratka, filmska kariera ji je bila položena v zibelko.

V filmih svojega očeta je začela igrati že kot dojenčica, med drugim je dobila vlogo dojenčka na krstu v Botru. Pri 15 letih ji je dal oče vlogo v filmu Peggy Sue se je poročila, v katerem je igrala sestro Kathleen Turner, v filmu pa je nastopil tudi njen bratranec Nicolas Cage. Leta 1989 je Sofia skupaj z očetom napisala scenarij za kratki film Življenje brez Zoe, ki je bil del antologijske trilogije Newyorške zgodbe.

Njena najbolj znana vloga je vloga Mary Corleone v Botru 3 (1990), ki jo je dobila, ker je Winona Ryder zbolela. To je bila (pre)velika vloga za tako neizkušeno igralko in očetu so pogosto očitali nepotizem, saj v vlogi ni ravno zablestela. Njena igralska kariera se je tako neslavno končala, z izjemo manjših vlog v filmih prijateljev in družine.

Sofia si je oskarjevsko nominacijo prislužila s svojim tretjim filmom Izgubljeno s prevodom (2003), ki ji zlatega kipca za režijo sicer ni prinesel, je pa dobila oskarja za izvirni scenarij. Pred tem je posnela Lick the Star in Deviški samomori, kasneje pa Marie Antoinette, v katerem je naslovno junakinjo upodobila Kirsten Dunst, ki pogosto sodeluje s Coppolo.