Marko Naberšnik za filmsko kamero ni stopil včeraj – nenazadnje je za kratki igrani film Pavle l. 2002 dobil nagrado za najboljši študentski film na festivalu slovenskega filma v Portorožu, leto prej pa za Z ljubeznijo univerzitetno Prešernovo nagrado –, a ga je zanimanje javnosti za njegov prvi celovečerec menda vseeno presenetilo. Resnici na ljubo, verjetno so se mediji nekdanje skupne domovine o filmu tako razpisali tudi zato, ker sta ga v Sarajevu pomagala predstaviti fatalka Severina in zimzeleni Saša Lošić. Da je bil film posnet po literarni predlogi za kresnika nominiranega romana Ferija Lainščka, prav tako ne more škoditi. Kako se bo ljubezenska zgodba, ki se splete v avtomehanični delavnici, "prijela" na domačih tleh, se bo pokazalo oktobra. Do takrat pa – pogovor z režiserjem:

Sarajevski filmski festival je znan kot edini festival v Evropi, ki uspe vsako leto pritegniti nekaj velikih zvezd, obenem pa ohranja intimno vzdušje in obvladljive razsežnosti. Kakšna je bila vaša izkušnja na rdeči preprogi?
Res je, Sarajevski filmski festival iz leta v leto pridobiva na razpoznavnosti in na njem je mogoče srečati kar nekaj velikih imen iz sveta filma. Letos so bili to Juliette Binoche, Steve Buscemi, Jeremy Irons, Michael Moore in Alexander Payne. Izmed navedenih sem osebno spoznal Alexandra Payna, režiserja in scenarista, Slovencem znanega po filmu Gospod Schmidt z Jackom Nicholsonom v glavni vlogi. Udeležil se je projekcije mojega filma in izmenjala sva nekaj besed. Izkušnja rdeče preproge pripada filmom iz tekmovalnega programa, v katerem našega ni bilo. Bili pa smo uradno povabljeni na odprtje festivala in uradni sprejem. Zato o tej izkušnji še ne morem govoriti.

Ste pripravljeni z nami deliti kakšno anekdoto z vašega uradnega "after-partyja"?
Po projekciji filma Petelinji zajtrk je bila seveda pogostitev za povabljene. Druženje se je zavleklo v zgodnje jutranje ure, sam sem prišel v hotel ob šestih zjutraj. Zahvaljujoč dobremu odzivu občinstva, je bilo vzdušje sproščeno in nikomur od ekipe se ni mudilo domov. Anekdote so omejene na veselo razpoloženje določenih članov ekipe, ki so z veseljem uživali v sponzorskem vinu iz Slovenije. In ga seveda popili preveč. Na ta račun je bilo veliko smeha. Zabavo smo končali v tako imenovanem prostoru 'red room', ki je neke vrste stanovanje in lokal hkrati in se nahaja v eni izmed stolpnic v središču Sarajeva. V tem stanovanju je zabava z glasbo z "odprtim koncem". Se pravi, da ni ure, ki bi omejevala obiskovalce. Zabava traja, dokler pač traja. Moram pa povedati, da je v naši filmski ekipi veliko kadilcev in vsi so bili veseli, da v Sarajevu ni ne duha ne sluha o protikadilskem zakonu.

Menda vas je na festival povabilo vodstvo prireditve, kjer ste bili nato "posebni gostje". Kakšne okoliščine so privedle do tega in kako to, da Petelinji zajtrk ni bil predvajan v okviru tekmovalnega festivalskega sporeda?
Festivali po svetu ne živijo samo od filmov v tekmovalnem programu. Teh je bilo v Sarajevu samo deset; če bi ostalo pri tem, bi govorili o zelo majhnem in skromnem festivalu. Tisto, s čimer se ustvari festivalsko vzudšje vseh festivalov po svetu, je program v celoti. V Sarajevu je bilo tako 13 različnih sekcij, 176 filmov in več promocijskih premier. Filme prikazujejo 24 ur na dan in za mnoge, s katerimi sem se pogovarjal po projekciji filma Petelinji zajtrk, je bil moj film že peti ogled v dnevu. Torej, to je filmski festival – filmi od jutra do večera. In razumljivo je, da vsi ti filmi ne morejo biti v uradnem tekmovalnem programu in vsak izmed njih ima svoj namen in cilj. Poleg tega je tako odmeven festival dobra priložnost za promocijo, saj so takrat na majhni lokaciji zbrani številni novinarji. In zamuditi to priložnost bi bila velika škoda. Z direktorjem festivala Mirsadom Purivatro smo se dogovorili za svetovno premiero filma Petelini zajtrk z namenom, da film predstavimo javnosti v okoliščinah, ki so deležne medijske podpore. Šlo je torej za zavestno odločitev producenta, distributerja in festivalskega osebja, da naš film dobi posebno povabilo. Določen del organizacijske ekipe festivala se je tako posvetil nam in nam pomagal pri organizaciji tega dogodka.

Na projekciji so bili poleg direktorja festivala še namestnik ministrskega predsednika vlade Federacije BIH-a, minister za kulturo in šport Gavrilo Grahovac ter slovenska veleposlanica v BIH-u Nataša Vodušek. Tudi sam sem bil nekaj dni po premieri presenečen, kako učinkovite so takšne projekcije, saj so se o filmu razpisali tako rekoč vsi mediji nekdanje države Jugoslavije. In s tem je bil namen dosežen. Zakaj film ni bil prikazan v uradni selekciji, je vprašanje, ki si ga sam nisem niti zastavil. Eden izmed razlogov pa je nedvomno tudi ta, da je zgodba našega filma lahkotna in ne odpira življenjsko perečih vprašanj, kar imajo festivalske žirije rade in iščejo v filmih, ki jih uvrščajo v svoj uradni tekmovalni program.

Iz dosedanjega poročanja medijev človek dobi občutek, da ima Severina v vašem filmu najmanj glavno žensko vlogo. Vas tovrstna publiciteta zdaj moti (bolje bi bilo morda vprašati, ali moti Pio Zemljič ...)? Ste nemara za promocijo Severino in Sašo Lošića namerno potisnili v ospredje?
To, da je film zaradi Severine medijsko zanimiv, me ne moti. To je v korist tako filmu kot Severini. Do sodelovanja je prišlo povsem spontano, saj je Severina kot pevka, v katero se zaljubi osrednji lik filma, prisotna že v izvirnem romanu Ferija Lainščka. Bil sem vesel, ko je Severina kasneje tudi resnično sprejela ponudbo in se odločila sodelovati na snemanju. Saša Lošić je izvrsten glasbenik, njegov Plavi orkestar je že legendaren, ima neverjeten občutek za čustva in filmsko glasbo. In s Severino sta osebna prijatelja. Vse to je vplivalo na odločitev, da sva se s Sašo dobila na sestanku in odločila za sodelovanje pri projektu Petelinji zajtrk. Upam, da to ni najin zadnji skupni film in da se v prihodnosti še srečava. Saša in Severina sta dve zelo duhoviti osebi in izkušnuja sodelovanja z njima je zame nepozabna.

Petelinji zajtrk je že četrti film, ki je nastal po literarni predlogi Ferija Lainščka (če štejemo tudi še ne končani Djurov Traktor, ljubezen in rock'n'roll). Zakaj se zdi Lainšček tako primeren za ekranizacijo oziroma zakaj ste ga izbrali vi?
Pravijo, da so za dober film potrebne tri stvari: zgdoba, zgodba in zgodba. In to je glavni razlog, da je Feri Lainšček tako priljubljen med filmskimi ustvarjalci. Njegovi romani ponujajo oprijemljive zgodbe, v katerih prekipevajo življenje in življenjske izkušnje. V kinematografih je osnovni magnet za gledalce čustvo in jasna filmska zgodba. Pa naj gre za znanstveno fantastiko, komedijo ali dramo. Če pogledamo v zgodovino filma, so občinstvo očarali samo tisti filmi, ki so poleg osrednje in razumljive zgodbe imeli še čustvo. Ker je Feri človek, ki vzdržuje stik z resničnim življenjem in ga zanimajo zgodbe navadnih ljudi, se izpod njegovega peresa rojevajo prepričljive zgodbe. In to opazimo tudi filmski avtorji.

Scenarij za film ste po predlogi romana vseeno napisali vi. Kakšno vlogo je imel torej na snemanju Lainšček – ste ga poklicali kot svetovalca, je želel samo opazovati ali pa je imel nemara pravico veta?
Ko sem začel pisati scenarij, mi je Feri dejal: "Marko, jaz sem napisal roman, ti boš posnel film. Spremeni vse, kar boš mislil, da je potrebno za dober film. Jaz s tem nimam težav in te ne bom oviral. Če pa misliš, da ti lahko pomagam, me pokliči." In tako je tudi bilo. Sam sem roman približal filmski govorici. Feri mi je pomagal s sugestijami, pripombami, dal mi je že zgoščeno različico romana, ki jo je pred leti naredil za priredbo v radijsko igro. Scenarij je bil deležen še pomoči scenaristične šole Pokaži jezik, scenarističnih strokovnjakov iz Script House Berlin in sodelovanja na scenaristični delavnici CineLink Sarajevo.

Vaš film je eden iz peščice, ki so bili posneti v zadnjem letu, in eden od še redkejših, ki so bili posneti v pogodbenih rokih in brez dodatnih sredstev. Ali to pomeni, da s financiranjem iz Filmskega sklada niste imeli težav? Kako komentirate obtožbe, ki so poleti krožile v medijih, da FS blokira slovensko filmsko ustvarjalnost?
Res je, film Petelinji zajtrk smo končali v vseh pogodbenih rokih in brez dodatnih finančnih sredstev. Kljub temu moram iskreno povedati, da sodelovanje s Filmskim skladom ni potekalo brez zapletov. Ni skrivnost, da je delovanje na Filmskem skladu zakonsko sporno in polno zakulisnih iger. Učinek tega delovanja smo občutili tudi mi. Na Filmskem skladu reči že dolgo niso take kot bi morale biti. Ljudje so sprti med seboj, vzdušje je katastrofalno, pravnica je zaradi tega celo zapustila Filmski sklad, drug drugemu grozijo, se zaklepajo v pisarne – skratka, takšno je stanje v resnici, čeprav mediji o tem ne poročajo. Žalostno pri tem pa je, da minister za kulturo Vasko Simoniti vse to ve in kljub temu daje legitimnost trenutnemu nadzornemu svetu, ki stoji v ozadju vseh spornih odločitev in zamenjav na Filmskem skladu. In s tem prevzema nase odgovornsot za nedelovanje Filmskega sklada. Če pri projektu Petelinji zajtrk ne bi bilo izkušenega producenta Francija Zajca (Cvetje v jeseni, Sladke sanje, Temni angeli usode, Barabe, Poker...), bi imel tudi naš projekt zamudo in bi bil potreben sanacije.

V članku na spletni strani Glas Istre so zapisali, da se "razvpiti slovenski filmi, kakršna sta Kajmak in marmelada ter Kruh in mleko, s Petelinjim zajtrkom ne morejo niti primerjati" in da si šele ta film zasluži oznako 'made in Slovenia'. Kako pa vi gledate na sodobno slovensko filmsko produkcijo? Se vam je kakšen domači film v zadnjih letih zelo vtisnil v spomin?
Slovenski film si je vse od osamosvojitve naprej pridobival zaupanje domačega gledalca. Babica gre na jug, Outsider, Ekspres ekspres, Jebiga, Porno film, V leru, Kruh in mleko, Sladke sanje, Kajmak in marmelada – pri tako maloštevilni in finančno podhranjeni filmski produkciji, kot je pri nas, imamo kljub temu presenetljivo veliko število filmskih uspešnic, ki se zavedajo, da je film namenjen gledalcu. Osebno menim, da je v Sloveniji veliko avtorjev, ki so sposobni delati odlične filme, je pa žal res, da je naša filmska politika zelo, zelo toga in zakonsko neurejena. To vpliva na dejstvo, da je delovanje Filmskega sklada vedno zavito v meglo in ugibanja. Čeprav je naloga Filmskega sklada zelo preprosta. Ljudje, zaposleni tam, dobijo določen denar in razdeliti ga morajo med prosilce na javnem razpisu. Delo, ki bi moralo biti končano hitro in v nekaj mesecih, se trenutno vleče že leto dni. Osebno imam slovenski film zelo rad in želim si, da bi se produkcijski standardi kmalu dvignili na tak nivo, kot so ga slovenski filmi imeli nekoč, v času, ko so nastajali filmi, kot so Dolina miru, Ne joči, Peter, Vesna in podobni. Nekoč se je v Sloveniji snemalo zelo veliko, in če je bilo potrebno, je filmska ekipa snemala celo v tujini. Danes je zaradi nizkih proračunov in opuščanja filmskih ekip to nemogoče.

Pred leti ste obiskali tečaj filmske režije v New Yorku. Vam je ta izkušnja omogočila pogled "od zunaj", distanciranje od menda res že tipiziranega lika urbanega »luzerja«, ki ga srečujemo v slovenskih filmih?
Bivanje in delo v New Yorku mi je zagotovo pomagalo, saj sem s pomočjo znanja, pridobljenega tam, začutil utrip velike filmske produkcije. Dekan in ustanovitelj zasebne akademije v New Yorku je namreč producent Jerry Sherlock, eden izmed producentov uspešnic, kot je Lov za Rdečim Oktobrom, v kateri igra glavno vlogo Sean Connery. Učinkovitost in praktičnost filmske govorice je tudi rdeča nit newyorške akademije. Skušajo te naučiti, da je pri filmu potrebno dati prednost dobrim zgodbam, in če upoštevamo klasično filmsko naracijo, ni prostora za metafiziko in junake, »ki se iščejo«. Kdo je naš junak, od kod prihaja, kaj doživi, kaj ga spremeni, kaj si želi, so vprašanja, na katera moram imeti kot filmski avtor jasne in nedvoumne odgovore. Pri filmu Petelinji zajtrk težav z iskanjem takšnih odgovorov ne boste imeli.

Vas skrbi, da se bo izkazalo, da ni nihče prerok v domovini? Si upate napovedati, kako se bo Petelinji zajtrk odrezal pred domačim občinstvom in na Festivalu Slovenskega Filma?
Odzive na domačih tleh je nemogoče napovedovati. Še posebej zato ne, ker gre za moj filmski prvenec in s takšnimi dimenzijami filmskega krsta nimam izkušenj. Pozitivni odzivi v Sarajevu so me presenetili in upam, da se bodo domači odzivi temu približali. Vse, ki se želite s filmom Petelinji zajtrk spoznati že pred premiero, ki bo 18. oktobra, pa vabim na našo spletno stran. Tam si lahko na osebni računalnik naložite tudi pesem Severine, ki je nastala posebej za film.

Imate že idejo za naslednji film?
Ja. Imam zamisli in imam načrte. Še naprej ostajam pristaš velikih zgodb o malih ljudeh. Konkretnih projektov pa nimam. Trenutno stanje na Filmskem skladu je namreč tako nehvaležno, da s temi ljudmi niti ne želim sodelovati.

Ana Jurc