Feri Lainšček je tista redka vrsta pisatelja, ki ga kritika upošteva - nazadnje je šele tretji Slovenec, ki je kresnika dobil že dvakrat -, ljudje pa njegove romane prebirajo na dušek (kar poskusite pravkar nagrajeno Murišo najti v kakšni knjižnici). Po shojenih poteh piscev, ki še desetletja po Mišku Kranjcu Panonca vidijo kot malega, ponižnega, “dobrega človeka”, Lainšček ne hodi, a zapis o njem brez oznake “Prekmurec” bi težko našli. Drugačnost ravninskih sentimentov od alpskih ali denimo mediteranskih, ki jo vedno znova poudarja, daje njegovi prozi neki sanjski, melanholičen pridih. Da ne bo pomote: sama zgodba Lainščkovega romana ponavadi poteka kot dobra kriminalka z občasnim izletom v zaplet limonade. Z nami je pisatelj gučal seveda predvsem o romanih Ločil bom peno od valov in Muriša, že izdanih dveh delih njegove “murske trilogije”.

V naši klepetalnici ste lani poleti zapisali, da je bil najboljši slovenski roman zadnjega leta ali dveh vaš Ločil bom peno od valov. Ste tega mnenja tudi po izidu Muriše? Ali pa je to tako, kot če bi mamo spraševali po najljubšem otroku?
Pisatelj ima do svojega dela poseben odnos, njegova presoja je seveda specifična in predvsem subjektivna. No, dejstvo je, da uvrščam ta roman med svoja najboljša dela in da je ob Muriši, ki je ta čas zaradi nagrade posebej izpostavljena, to še zmeraj moja najbolj brana in priljubljena knjiga. Med bralci, ki so prebrali obe knjigi, pa so, se mi zdi, mnenja dokaj deljena. Srečujem tako tiste, ki jih je „drugačnost“ Muriše nekako presenetila, kot tudi tiste, ki jo doživljajo kot „poglobitev“ nastavkov iz prvega romana.

S katero svojo knjigo ste se doslej najbolj namučili?
Najbolj temeljite priprave pa tudi zapleten pisateljski postopek je gotovo terjal roman Skarabej in vestalka, ki sicer sodi med moje „spregledane“ romane. Izšel je pri majhni založbi, prva izdaja je bila zelo hitro razprodana, nato pa ni nikdar doživel ponatisa. Zanimivo je tudi, da ga je večina kritikov sprejela kot ortodoksno new age literaturo in se ni veliko ukvarjala z njegovo literarno vrednostjo.

V pogovoru z Marjeto Novak Kajzer ste l. 1993 izjavili, da ste z romanom Namesto koga roža cveti do konca izpisali, kar ste imeli še povedati o Prekmurju, ki ga živite. Zakaj ste se vrnili?
Dolgo časa sem vztrajal v obdobju „pisateljskega vajeništva“, saj me je to na nek način odvezovalo odgovornosti in mi dopuščalo nepretencioznost. Ko sem nato postopoma spoznaval, da mi leta zdaj pa že narekujejo resnejši pristop, sem se prvo vprašal, kaj pravzaprav res poznam, kaj je bilo v preteklosti v moji literaturi dobrega in kaj naposled morda res lahko izpišem dovolj celovito. Prvi in tudi edini odgovor je bil, da je to ta zgodba o ljudeh z ravnice. Na neki način sem se torej s tem vrnil na začetek in se očitno tudi prav odločil.

Prvi del vaše trilogije, Ločil bom peno od valov, je na ozadju prve svetovne vojne razgrnil ljubezen Elice in Ivana Spranskega. V Muriši naslednja generacija družine sega v nemirni čas okoli druge svetovne vojne. Tretji del bo junaka, ki je na koncu drugega ostal brez vsega, kar je imel rad, pripeljal do sedanjosti. Že veste, kako?
Ob izteku romana Muriša mi je uspelo iz Juliana napraviti svojevrstnega fantoma druge svetovne vojne. Torej na neki način paradigmatično literarno osebo, človeka, ki je izgubil vse, se soočil z zlom, ga preživel in bo poslej moral živeti s spominom in posledicami, ki jih ni mogoče izbrisati. Kot tak se mi zdi izrazito „pripravljen“ za čas, v katerega bo stopil v naslednjem romanu. To je seveda čas komunizmov, svinčenih časov in dolgega potovanja v svetlo obdobje slovenske osamosvojitve. No, če sem povsem odkrit, bolj mi je ta hip razvidno tisto, „kaj“ kot pa „kako.“ In če sem od Pene do Muriše za take odgovore potreboval cela tri leta, verjetno tudi zdaj ne bo šlo to hitreje.

Neverjetno je, kako ste se lahko v Ločil bom peno od valov v glavno junakinjo, torej žensko, vživeli enako dobro kot v Muriši v moškega. Se pri ženskih likih nikoli ne počutite “izven svojega teritorija”?
Manca Košir je v spremni besedi ob romanu Muriša skušala odgovoriti na to vprašanje in v samo njej lastnem slogu našla kar nekaj odgovorov. Pritrdim ji lahko, da verjetno res sodim med srečneže, ki jim je uspel „stik“ s tisto drugo polovico duše. Sam lahko dodam le, da je bil to zame dolgotrajen proces, da je „razkrivanje“ potekalo počasi in postopoma, pri tem pa gre vsekakor zahvala predvsem vsem tistim ženskam, ki so mi pustile blizu. Vesel sem, da mi je bil dan, ali pač omogočen, ravno tak osebnostni razvoj, mislim da ravno zaradi tega živim bolj polno, vznemiirljivo in srečno življenje.

Vsem likom v tem in prejšnjem romanu iz generacije v generacijo usodo v veliki meri določa Mura s svojimi duhovi. Je določala tudi vaše? Kako se torej ljudje ob reki razlikujejo od tistih na “celini”?
Ti kraji ob Muri so zaradi specifičnih kulturno-zgodovinskih okoliščin na neki način še ohranili stik s prvotnostjo. Tod lahko še hodim po sledeh, ki vodijo do t. i. arhaičnega človeka po Jungu, opijem se lahko s specifičnimi ravninskimi sentimenti in iz vse te drugačnosti gradim svojo „pisateljsko pokrajino“, ki je s svojo posebnostjo lahko zanimiva tudi bralcem. Sodim pač med ustvarjalce, ki jih je vse tisto, čemur ponavadi rečemo genius loci, izrazito zaznamovalo. Ali, če rečem drugače: nekaj, kar bi me morda lahko zgolj obremenilo in me napravilo tradicionalnega, mi je uspelo uporabiti kot prednost.

Ste vojni čas kot kuliso svoje zgodbe izbrali zato, ker vojna, podobno kot reka, postavi človeka na preizkušnjo in na dan privleče njegovo pravo naravo?
Izhajam iz predpostavke, da so lahko literarne osebe zanimive le v robnih, oziroma mejnih situacijah, saj so le tedaj prisiljene v celovito manifestacijo svoje osebnosti. Moje predstave oziroma merila o romanu so dokaj stroga. Zaobjemati morajo socialni in družbeni kontekst, ki ga razgrinjam po horizontali, medtem ko je hoja po vertikali ponavadi v domeni osrednjih protagonistov in jo nekako zaobjema vprašanje „kako globoko in kako visoko“ lahko pri tem sežejo. Mislim, da le v takem presečišču eventualno nastane celovito in ambiciozno literarno delo, ki mu lahko potem rečemo roman.

Rdeča nit Muriše je ljubezen - usodna, včasih rušilna, vedno pa tista sila, ki vleče niti v življenju vseh junakov. Ste tudi v zasebnem življenju tak romantik? Vas ti cinični časi nič ne potrejo?
Verjamem v odrešujočo moč ljubezni, prepričan sem, da se slehernik lahko polno realizira le "v drugem“, ali s pomočjo drugega. To moje življensko spoznanje, oziroma vodilo, se mi ne zdi romantično, pa čeprav mu čas, v katerem živimo morda na prvi pogled ni naklonjen. Cinizem je seveda izraz nemoči, ali morda drža obupancev, zato mi nekako ne more do živega, pa čeprav je tudi res, da me velikokrat rani in poškoduje. In če si išče moja literatura kak smisel ali celo poslanstvo, potem je to gotovo tudi boj s temi "ciničnimi časi.“ V tem smislu sem torej celo angažiran.

V Ločil bom peno od valov Murske Sobote niste prikazali kot idiličnega, cvetočega mesta, kot bi od “ambasadorja” Prekmurja morda kdo pričakoval. Nasprotno, Sobota je tam “velika vas, ki si je nadvse želela biti mesto” in kjer izvrstno uspevata zavist in privoščljivost. Je bila ta “bodica” vaški zamejenosti namenjena tudi današnji družbi?
Domišljam si, da vsi ti moji romani, ki jih omenjava, govorijo tudi o današnem času. Zgrajeni na zgodovinskem ozadju želijo biti metafore z večno aktualnimi sporočili. “Bodica o vaški zamejenosti”, če ste jo morda izluščili, ni namenjena samo temu majhnemu okolju, ampak sleherni tovrstni majhnosti, ki se lahko v njej prepozna.

Vsekakor ste želeli z zgodbo o preteklosti torej spregovoriti tudi o sedanjosti. Je tretji roman, ki bo tudi dobesedno potekal v sedanjosti, za vas večji izziv?
Izziv je v tem primeru gotovo prava beseda. V tej trilogiji, kot sva že ugotavljala, vztrajno potujem po časovni lestvici v tista komaj pretekla in sedanja obdobja, ko se več ne morem v toliki meri pomagati z zgodovinsko distanco. To seveda prinaša številne zadrege pa tudi prizadevanje, da bi razumel duh tega časa, ki sem ga živel in ga živim. Vse manj mi lahko pri tem pomagajo spoznanja in sodbe o nečem, kar je že zaključeno oziroma je že zgodovina, in vse bolj prihaja v ospredje spraševanje o svetu, ki še ni dovolj samoreflektiran.

Kako ste se spopadli z rabo narečnih izrazov? Če dandanes v kakem romanu naletimo na pogovorni jezik, se nam pogosto zdi lesen, neprepričljiv. Kako ste sklenili, katere besede bi ljudje pred 60 leti zares uporabljali?
Vprašujete o podrobnosti, s katero sem se res veliko in nadvse natančno ukvarjal. Bolj kot zgodovinska dejstva me je ob romanu Ločil bom peno od valov, recimo, zanimal duh tistega časa. Kaj je ljudi takrat gnalo, kaj so si želeli, kaj upali pa tudi, o čem so razmišljali in kako so to izrekali – vse to so bila seveda velika vprašanja, ki so me nemalokrat spravljala v zadrego pa tudi v obup. Ob romanu Muriša se je ta proces seveda ponovil in uganka, verjemite, ni bila manjša, pa čeprav romaneskni čas zajema obdobje, ki nam je vendarle bližje.

Ne le pri Muriši, tudi pri drugih vaših romanih v oči najprej pade izrazita scenska slikovitost. Glede na to, da se je že kar nekaj režiserjev preizkusilo z ekranizacijo vaših del in da so družinske epopeje še posebej hvaležno gradivo za tako početje – si lahko predstavljate film ali pa celo trilogijo, ko bodo izdani že vsi trije romani? Za katerega režiserja se vam zdi, da bi najbolje ujel duh Muriše? Si lahko celo že predstavljate kakega igralca, ki bi lahko bil dober Julian Spransky?
Ta “murska trilogija” se sicer verjetno res ponuja za filmsko sago, ki bi zajela praktično celo stoletje, bojim pa se, da je tak projekt znotraj slovenske filmske produkcije praktično neuresničljiv. Terjal bi namreč produkcijo s proračunom, ki ga v danih razmerah zagotovo ni mogoče zaključiti. Zato pač o tem ne razmišljam, pa čeprav sem prepričan, da imamo ta hip kar nekaj mladih režiserjev, ki bi jim to lahko bil izziv in bi, kar zadeva njihov ustvarjalni potencial, to tudi zmogli. Ampak, kot sem že dejal, za to bi potrebovali 10 milijonov evrov in jaz jih nimam.

Z Mladinsko knjigo boste sodelovali v mednarodni zbirki Miti, ki združuje založbe iz 30 držav. Izdali ste že, da pripravljate besedilo Nedotakljivi (Mit o ciganih) – nam lahko zdaj zaupate že kaj več? Vas je pri pisanju zavest, da bodo delo brali po vsem svetu, spodbujala ali hromila? Se med delom sploh lahko ukvarjate s tako “izvenliterarnimi” zadevami, kot je ciljna publika?
Zbirka Miti mi ponuja ustvarjalni zamah, ki ga doslej nisem doživel, pa tudi ne skusil. Moja “čerga” je krenila na pot v času po drugi svetovni vojni, potovanje se je zaželo v Transilvaniji in se prek Madžarske in Balkana razlezlo vse do Italije in naših krajev. Pripovedovalec, Lutvija Mirga Belmoldo aus Shankaj Gav, nam pove vse o svojem dedu Jorgi Mirgi, ki je izdeloval brusne kamne, očetu Ujašu Mirgi, ki je švercal iz Trsta, in najnazadnje o sinu Donu Belmoldo Mirgi, ki mu je pogled na svet zožila droga. Zdi se mi, da bo to kratek, a lep in aktualen roman.

Ana Jurc