Lainšček, ki je bil pred dnevi priča začetku snemanja filmske predelave svojega romana Petelinji zajtrk, se z nesmrtnostjo svojih del ne ukvarja preveč. "Naj zveni še tako bogokletno," je zapisal med obiskom spletne klepetalnice, "nisem obremenjen z ustvarjanjem "trajnih vrednosti", ustvarjanje je zame predvsem iskanje občutkov lepega."

Pravljične pokrajine Prekmurja
Pisatelja ne moti, da v isti sapi z njegovim imenom ljudje po navadi omenjajo tudi rodno Prekmurje. "Ko sem bil še zelo mlad, res nisem razumel, zakaj so vsi drugi mladi literati slovenski, jaz pa prekmurski - in včasih mi je šlo že tudi na živce. Zdaj me to že dolgo ne moti več, svojo krajevno prepoznavnost mi je uspelo spremeniti sebi v prid, Prekmurje je moj pisateljski laboratorij pa tudi moj izmišljen svet."
In še en argument v prid neprevedljivosti literature - Lainšček, ki je dočakal prevode svojih del v madžarščino, angleščino, nemščino in druge jezike, pravi, da tuji bralci po navadi mislijo, da Prekmurje ne obstaja, da gre za domišljijske pokrajine umetnikove domišljije.

Apatija onkraj Mure?
Seveda ni šlo brez razmisleka o "kulturnem mrtvilu" Prekmurja in morda še katere druge slovenske pokrajine. Je Slovenija preveč centralizirana? Niti ne, pravi Lainšček, je pa zato "kulturno nemobilizirana", toga in neinventivna - alternativna kultura je poniknila, Murska Sobota se je spremenila v spalno naselje ... Prekmurje sicer ne skrbi za lastno promocijo, z njegovo podobo se nihče organizirano ne ukvarja in v glavah tistih "od zunaj" se je počasi usidrala predstava o Prekmurcih kot pridnih in skromnih delavcih (kot jih je v literaturi ovekovečil Miško Kranjec) ali pa melanholični poeti, ki so svojega "ambasadorja" našli v Vladu Kreslinu.

Panonska duša obstaja
"Prekmurci smo pač ljudje z ravnice, panonski sentimenti so zanesljivo drugačni, kot pa, recimo, alpski ali mediteranski, umetnikova občutljivost to nujno zabeleži," svoje rojake opisuje pisatelj. Morda so mu tudi zato pri srcu neujemljivi Romi - za mednarodno zbirko Miti (ki izhaja po vsem svetu, pri nas pod okriljem Mladinske knjige) piše besedilo Nedotakljivi (Mit o Ciganih). "Mit" se spušča v srž "ciganske metafizike", duše, o kateri zahodna civilizacija še vedno nima pojma.

Ljubezen na tešče
Petelinji zajtrk, naslov romana, ki je bil leta 2000 nominiran za nagrado kresnik, namreč pomeni prav to - ljubezen pred zajtrkom, namesto zajtrka. Film, ki se je rodil iz literarne predloge, so avgusta začeli snemati pod režijsko taktirko Marka Nabršnika.

Lainšček do svojega dela ni posesiven: "Seveda se ne morem upreti temu prijetnemu nemiru, ki spremlja ustvarjanje igranega filma. Trenutki, ko se literarna fikcija, spreminja v žive filmske podobe, so zame še zmeraj nekaj posebnega, čeprav po mojem romanu nastaja že četrti film." Kljub temu pa pisatelj med delom ne razmišlja o morebitnih "iztočnicah" za filmsko predelavo.

Karizme se ne da zaigrati
Mediji po navadi ne pozabijo omeniti, da ima manjšo vlogo (nekakšne fatalke, sanjske ženske preprostega mehanika) tudi hrvaška popzvezdnica Severina Vučković. Lainšček, ki je "Seve" vpisal že v tkivo svojega romana, v pevki vidi eno redkih resničnih zvezd "nekdanje Juge".

"Ko se znajdeš ob njej, to preprosto začutiš in vsakršen zviškan pogled ali distanca ti postaneta klavrna. So reči, ki jih tudi še tako silna popindustrija ne more izdelati, če nima njen protagonist tudi zares "tisto nekaj več"."