Kot pravi, ne bi smeli dopustiti, da nas človeška bolečina in stiska ne ganeta. "Tudi zato smo posneli ta film."

Režiser in scenarist v svojem četrtem celovečernem filmu Zastoj predstavlja zgodbo štirih staršev, ki jih združi tragičen dogodek – za eno družino pomeni konec, za drugo pa lahko začetek. Film odstira različne odtenke starševske ljubezni. Kaj vse smo pripravljeni storiti za svojega otroka? Odgovor večine staršev je enak: čisto vse.

Kot je v pogovoru razkril režiser s sicer izjemno širokim ustvarjalnim opusom, od romanov, knjig za otroke in mlade, radijskih iger do filma, ga je tema tega filma, o kateri je spregovoril že v več svojih drugih delih, spremljala že skoraj 30 let. Po njegovih besedah je to predvsem film o empatiji, o tem, kako dojemljivi sploh smo še za sočloveka v tem času turbokapitalizma, ki nam ves čas pere možgane s parolo, da moramo gledati le nase.

Slavnostna preimera filma, v katerem glavne vloge igrajo Mirjam Korbar, Peter Musevski, Uroš Fürst in Barbara Cerar, bo jutri ob 19.30 uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer bo na ogled do 21. januarja.

Več pa v spodnjem pogovoru.

Prihaja Zastoj. Od kod ideja za scenarij in kako je potekalo snemanje?
Film ima letnico 2019, priprave nanj pa so trajale že kakšno leto prej. Scenarij sem napisal še kakšno leto prej. Ampak, ja, film je bil zmontiran do konca leta 2019. Film ima malo smole, ker je padel ravno v čas pandemije in tako imamo premiero šele po treh, skoraj štirih letih (od nastanka zadnje različice scenarija). Film je še vedno aktualen, saj je problem, ki ga izpostavlja, aktualen in žal bo najbrž tako tudi v prihodnje. Snemanje je bilo naporno, intenzivno, čustveno izčrpljujoče, vendar lepo.

Glavna tema tega filma je pomanjkanje empatije, ki ga izrazito čutimo predvsem v zadnjih desetletjih. Pravzaprav morda že od osemdesetih let naprej, ko se je kapitalizem začel preoblikovati v nekaj drugega, ko se je svet začel spreminjati v svet zelo bogate peščice ljudi in v tistih, ki nimajo nič. To se kaže v tem, da smo zelo neobčutljivi za drugega, za sočloveka.

Logika brezobzirnega kapitala ljudi sili v skrajni egoizem, v neobčutljivost. Spremenjene so etične norme. Ljudje vedno bolj skrbijo samo zase in morda še za svoje bližnje. Politiki prav tako. Politike in voditelje zanimajo samo lastne koristi in koristi njihove politične struje (stranke). V tem boju je dovoljeno vse: laž, manipulacija, izdajstvo, prelomljene obljube …

To sprevrženo stanje egoističnega in neobčutljivega sveta lahko spremljamo vsak dan. V takšnem svetu egotripa, v katerem so zaradi koristi, bogatenja, osebnih interesov, volje do oblasti, kajti oblast je denar, izginile vse etične norme, je ogrožena tudi demokracija. Demokracija ne deluje, če jo vodi koristoljubje in če je pravna država v razsulu. Demokracija ne deluje brez etičnih norm posameznika. Koristoljubni posameznik brez človeške empatije hodi egoistično skozi svet in ga briga, koga bo okužil z nalezljivo boleznijo, glavno je, da ne zbolijo njegovi. Briga ga, če je zaradi njegove privatizacije izgubilo delo tisoč ljudi, glavno da ima on jahto.

Kadar takšna neobčutljiva duša pride na oblast, potem pade vsaka demokracija, pade država. Državo pa imamo predvsem zato, da skrbi za ljudi, še posebej za socialno šibke in nemočne. Zdaj pa država skrbi samo za oblastnike in tiste, ki so jim blizu. Demokracija ni enako kapitalizem. Tega bi se morali bolj zavedati.

Vse pa izvira iz istega greha – uzakonjena odsotnost empatije, ki ima popolno podporo oblastnikov. Odsotnost občutka za drugega, da znamo občutiti bolečino drugega, da znamo drugega poslušati, da se znamo vživeti v zgodbo drugega ... Zaradi pomanjkanja empatije postavljamo ograje na mejah, ne gane nas, da nekoga v gozdu zebe, glavno je, da smo mi na toplem, ne pretresejo nas ne begunci, ne brezdomci, ne tisti, ki kljub delu ne morejo preživeti svoje družine.

O tej temi sem razmišljal že leta 1998, takrat sem napisal radijsko igro na to temo, pozneje sem napisal tudi televizijsko igro, ki je dobila celo nagrado z odkupom, a je urednik rekel, da to ni tema za prime time slovenskega televizijskega programa. Napisal sem tudi gledališko igro, ki smo jo uspešno uprizorili v Prešernovem gledališču v Kranju, in zdaj je nastal film. Tako me ta zgodba spremlja zares že dolgo časa.

A človek je v osnovi družbeno bitje, to se učimo od malih nog. Če smo šli iz sistema "vse je naše" v sistem "vse je moje", lahko pričakujemo, da nas čaka v prihodnosti neka sredina?
Mislim, da ne. Težava slovenske družbe in tudi družbe vseh nekdanjih socialističnih držav je, da bi morali v družbenem sistemu obdržati več tega "vse je naše". Tako pa smo dopustili, da so se brezčutni posamezniki polastili vsega, kar je bilo naše, kar smo skupaj ustvarili. Pri tej kraji tisočletja so sodelovali tudi politiki, in to nekaznovano. Pravzaprav nam ni nič več ostalo razen jezika, kulture in umetnosti. Nova vlada pa se je odločila, da bo tudi kulturo in umetnost zamenjala za kulturo po svoji, tržni meri, saj dobro ve, da je kultura svoboda, pamet, opozicija. Zato hoče imeti filme za prosti čas, za zabavo, skratka – kulturo po meri zabavljaške razprodaje. Mislim, da nas v takšnih razmerah tako imenovana sredina, srednja pot (malo naše, veliko vaše) ne bo rešila. Preveč smo popustili in zdaj nam neobčutljivi kapitalisti želijo vzeti vse.

Rešitev je v poštenju, v na novo postavljenih etičnih normah. Naj si oblastniki še enkrat preberejo deset zapovedi, tam je zapisano vse. Rešitev za slovensko družbo in za človeštvo je: ukinitev kapitalizma. Več socialne države! Več solidarnosti, več kulture in umetnosti, več lastnine, ki bo naša … S tem bomo rešili tudi demokracijo.

Ne verjamete več v mesijanstvo? Nekaj časa smo vsi upali, da se bo pojavil neki novi obraz, tako na slovenski kot tuji politični, družbeni sceni, ki bo spremenil stvari. Pa se je vsakič znova izkazalo, da so bili ti upi jalovi, in zdi se, da velik del družbe meni, da se ne da nič spremeniti.
Nov družbeni sistem, v katerem sta glavno merilo bogatenje in sebičnost, je spremenil tudi moralo in etiko. Bogatenje na račun drugih ni etično dejanje. Sistem je treba spremeniti. Ga je pa težko spremeniti, če se ljudje na oblasti ne držijo pravil in zakonov. To je nevaren položaj. Ljudje potem lahko sistem, ki ne deluje, niti pravno, niti moralno, ukinejo na silo. Tega si ne smemo želeti.

Kar zadeva mesijanstvo, je človeštvo nagnjeno k temu, da ga išče, in kar naprej čaka mesijo, ki bo pravičen, ki ima visoka moralna merila, ki ne misli samo nase, ki se žrtvuje za druge, ki stopi med tiste, ki kamenjajo, in tistega, ki ga kamenjajo, in zastavi svoje življenje za nekoga, ki ga ne pozna. Tega nam manjka. Malo mesijanstva pri vsakem posamezniku.

Sicer pa smo res v krizi. Človeštvo je v krizi, Slovenci pa še posebej, ker smo tako majhen narod. Majhni narodi so še bolj ogroženi. Največkrat žal zaradi samih sebe. Včasih se mi zdi, da nam begunci kažejo pravo pot. Če je ogroženo človekovo življenje, njegova svoboda, potem je treba iti drugam. Proti oboroženemu kapitalizmu in brezobzirnosti se ne moreš boriti z golimi rokami. Begunci nas bodo prisilili, da bomo postali drugačni. Prihodnost je v mešanju genov, v nastanku novega človeka zunaj vseh nacionalnih meja. Narava bo poskrbela, da bomo vsi samo ljudje. Begunci so ljudje, ki nimajo kaj izgubiti razen svojih življenj, lahko pa dobijo vse, kot sta davno nazaj zapisala Marx in Engels.

Ampak še vedno mislim, kot je rekel Protagora: "Človek je merilo vseh stvari, stvari, ki so, da so, in stvari, ki jih ni, da jih ni." Pomembna je notranja etična ubranost vsakega posameznika. To je treba ustvariti na novo. Kako se to naredi, ne vem. Pravzaprav vem. Z ustvarjanjem zgodb, filmov, knjig, umetnosti, ki govorijo o problemih sveta na čustven in prepričljiv način. Rešitev je v pogovarjanju, v neprestanem vztrajanju na resnici.

Film Zastoj je film o vseh obrazih brezpogojne starševske ljubezni, ki je, če pogledamo velik delež ločitev, edina ostala brez poškodb, če se lahko tako izrazim.
Starševska ljubezen naj bi bila brezpogojna. Vendar obstajajo starši, ki ne čutijo tako. Večina staršev pa seveda čuti brezpogojno starševsko ljubezen. In tako tudi deluje in živi. Vendar je včasih staršem težko izvajati to brezpogojno ljubezen. Priznajmo si, svet v današnjem trenutku ni naklonjen takšni ljubezni. Odličen britanski režiser Ken Loach v svojih filmih redno odstira socialne teme. V filmu Vera Drake nekdo reče: "Težko je imeti rad otroka, če mu nimaš dati kaj jesti." To je res. Bolj kot družina drsi na socialno dno, večji je pri starših občutek krivde in vedno bolj se lomi tudi starševska ljubezen. V času kapitalističnega egoizma se razlike med bogatimi in drugimi drastično večajo, srednji razred izginja, zato je tudi brezpogojna starševska ljubezen na hudi preizkušnji. Grozi nam privatizacija zdravstva, šolanje ni več dostopno vsakemu, ljudje imajo po dve službi, da lahko plačajo zgolj položnice, starši se nimajo časa ukvarjati z otroki, z dela, ki je slabo plačano, se vračajo utrujeni, imajo občutek, da so sami, da živimo v svetu, v katerem ni pravice, da v družbi nimajo besede … V takšnem svetu je težko biti dober starš.

Zato se mi zdi nujno, da se ukvarjamo predvsem s tem, kako bi svet spremenili na boljše. Naš film se dogaja med dvema starševskima paroma, ki pa sta iz zelo različnih socialnih okolij. Na koncu filmske zgodbe se ljudje spremenijo. Začnejo misliti drugače. Povežejo se. Zastopam mnenje, da če spremeniš svoje mišljenje, imaš možnost spremeniti svet. Ne vem, zakaj se to ne bi zgodilo. Vsak zase si ne sme dovoliti, da je ravnodušen do sveta, do beguncev, do demokracije, do laži. Ne smemo biti ravnodušni do sočloveka v istem bloku, ki so mu odklopili elektriko. Sem zelo proti dobrodelnosti, sem za to, da človeku pomagaš, nisem pa privrženec tega, da moramo mi zbirati pomoč. Država je tista, ki jo imamo, da bo ustvarila razmere, v katerih nikomur ne bodo izklopili elektrike, in da bodo družine lahko normalno preživele in vzgajale otroke. Mislim, da naš film Zastoj govori tudi o tem.

Ste scenarij, ko ste ga pripravljali, pisali že z mislijo, kdo bo igral v njem? Mirjam Korbar je bila za svojo vlogo večkrat nagrajena, potem je tu izjemni Peter Musevski, za katerega je bila to žal zadnja vloga, pa Uroš Fürst in Barbara Cerar. Vsi štirje liki so zelo močni in izdelani.

Mislim, da je to posledica tega, da sem se s to zgodbo tako veliko in dolgo ukvarjal, in to na različne načine, tudi v prozi. V času, ko je nastajal filmski scenarij, sem zgodbo res prečistil in temeljito razmislil, zato z igralci ni bilo nobenih težav. Pa saj tudi sicer z igralci ni nikoli težav. Imeli smo veliko vaj. Še prej pa temeljite avdicije. Film je le drugačen od gledališča, zato mora biti zasedba zares premišljena. Kakovost filma je odvisna od zgodbe in od prave zasedbe.

Igralec je vse. Z njim film zraste ali pade. Ko snemam film, imam res možnost izbirati med vsemi slovenskimi igralci. V gledališču te možnosti ni. Pri filmu je tudi zelo pomembno, kaj igralec nosi s sabo, kakšen odnos ima do problemov družbe in filmske zgodbe, kakšen je kot človek. Ne predstavljam si, da bi igralec, ki ima na primer do beguncev odklonilen odnos, dobro igral človeka, ki se bori za pravice beguncev. Lastnega značaja in osebnih prepričanj se na filmu ne da skriti, ne da se odigrati tistega, česar ne nosiš v sebi. Kamera res pride zelo blizu človeka, če se izrazim malo filozofsko, kamera snema dušo, zato veliko časa posvetim igralski zasedbi. Mislim, da ga doslej še nisem veliko polomil, pri tem filmu pa sploh ne (smeh).

Imeli pa smo tudi veliko vaj. V studiu Viba smo naredili celotno prizorišče in imeli vaje. Igralci so bili zelo pripravljeni. Zgodba ima res veliko različnih čustvenih situacij, ki se zgodijo v zelo zgoščenem času. Praktično se zgodba zgodi v eni noči, skorajda v realnem času. In v tem času se preigravajo zelo ekstremna čustva, česar se ne da posneti brez res temeljitih priprav, tako da s snemanjem ni bilo nobenih težav. Večina filma je bila posneta v studiu, kar pomeni, da je bilo okolje nadzorovano, kar je velika prednost. Imel sem res odlično igralsko zasedbo. Sem režiser, ki se zaljubi v igralce. Vendar ne slepo. In vedno se od igralcev veliko naučim. Še vedno.

Žal mi je, da ni več Petra Musevskega med nami. Še vedno ne morem verjeti, da ga ni. Toliko mi je dal s svojo prisotnostjo, toliko je prispeval k našem filmu! Mislim, da celotna ekipa, še posebej pa njegovi kolegi igralci, delijo žalost in bolečino z mano.

Film ima težko vsebino, dve družini združi zelo tragičen dogodek, ki spremeni življenja obema. Na koncu pride do katarze.
Ja, narava življenja je, da gre naprej, da vedno išče novo pot. To je moj prvi film, ki ima srečen konec, bi lahko rekel (smeh). Ravno zaradi tega sporočila, da gre življenje naprej. Marsikaj se zgodi, v hudih krizah so hude preizkušnje, ampak življenje gre vedno naprej, moramo se potruditi, da gre dalje.

Kljub nekakšni katarzi pa je film Zastoj dramska zgodba. Res je, da živimo v posebnem koronačasu, v katerem si ljudje želijo lahkotnejših tem, oziroma politika nas prepričuje, da naj mirno ležimo na kavču in gledamo lahke komedije, da bomo videli, da je življenje kljub koroni lepo. Politika nas namenoma odvrača od razmišljanja. Da ne bo pomote, nič nimam proti komediji, ogromno sem jih napisal in še več režiral (tudi na televiziji), zato vem, da je komedija zahteven žanr. Prepričan pa sem, da moramo o krizi, v kateri se je znašel svet, razmišljati. Ne smemo se prepustiti plehki in enostavni zabavi. Razmišljati moramo o naših odnosih, o svetu, ki ga moramo spremeniti, če hočemo, da bodo naši otroci in vnuki živeli boljše in bolj pravično življenje.

Zabavne in lahkotne kulturne teme so del kapitalističnega poneumljanja prebivalstva. Ljudje po dvanajstih urah trdega in slabo plačanega dela sedejo pred televizijo in gledajo slaboumne kvize ali za lase privlečene komedijske nadaljevanke in imajo občutek, da so srečni. Kapital želi popolnoma izžeti človeka, hkrati pa mu tudi nekaj dati, nekaj, o čemer ne bo preveč razmišljal, hkrati pa bo imel vseeno občutek zadovoljstva in kulture. Sistem želi poneumiti človeka, ker ve, da bo ogrožen, če bodo ljudje razmišljali s svojo glavo.

Na gledališče gledamo kot na tisto, ki družbi kaže ogledalo. Ampak se zdi, da v gledališče hodijo na primer ljudje, ki so že sicer sposobni kritičnega uvida v družbo.
Gledališče je neke vrste intelektualni azil za umetnost, za kritiko družbe. Hkrati pa je tudi gledališče v skušnjavi, želi imeti polne dvorane, uprizarja muzikale, komedije. Vendar vseeno gledališče časti umetnost, je svetišče umetnosti, zato ima bolj izbrano občinstvo, kot jo ima na primer televizija. Gledališče je sposobno, kadar je satirično in kritično, veliko večje kritike družbe kot druge oblike umetnosti. Zato se ga politika, sploh če je nagnjena k totalitarizmu, boji. Dokaz je tudi trenutna situacija, v kateri je država (ministrstvo za kulturo) skoraj polovici nevladnih uprizoritvenih ustanov enostavno ukinilo financiranje. To je dokaz, da se trenutna oblast boji žive besede in kritične gledališke umetnosti. Še več, to je dokaz, da je oblast neumna in da gledališča ne razume, zato se ga boji.

Film ima lahko mnogo več občinstva (pri nas sicer ne, drugje po svetu pa), saj filme gleda tudi tista publika, ki sploh ne hodi v gledališče. Film je tudi bolj dostopen in bolj kot gledališče streže splošnemu okusu gledalcev. Pa vendar, zame je prava filmska umetnost tista, ki razkriva človeške odnose in nam da misliti. Tudi v tem je svetovna kinematografija veličastna kljub neskončni produkciji zabavnih filmskih vsebin.

Žal je tudi na slovenski nacionalni televiziji vse več oddaj, ki so dejansko popkulturne, pa ne bi smelo biti tako. Resnejše vsebine so hitro potisnjene v pozne termine. V času korone sem več gledal televizijo, ki jo imam tudi sicer zelo rad, in opažam to obsedenost z lahkotno zabavno vsebino. Kot da življenje nima težav, a življenje ima veliko težav, in če jih hočemo razrešiti, moramo o njih razmišljati. Umetnost nam pri tem lahko pomaga.

Ločnica med paroma v Zastoju je tudi njun različni socialni status. Vse se da kupiti, pravi mož iz enega para, pa žena iz drugega to zanika – ljubezni se ne da kupiti.
Živimo v svetu, v katem nam kar naprej dopovedujejo, da se da vse kupiti, to nam dopovedujejo tudi politiki, ki sami kupujejo in podkupujejo glasove volivcev. V to kapitalistično resnico ne smemo privoliti. Nekaterih bistvenih stvari se ne kupiti: iskrene ljubezni se ne da. Tudi poštenost bi morala biti nekupljiva, pa žal ni tako. Naš film govori tudi o tem, da se ne da vsega kupiti.

Sicer pa sam naivno razmišljam, da lahko umetnost v veliki meri pripomore k spremembi sveta. Nekajkrat sem doživel, da mi je kakšna predstava, knjiga, koncert, umetnina v galeriji, dala toliko misliti, da sem se spremenil. Mislim, da ima umetnost edina to moč. Če lahko umetnost spremeni človeka, potem ne vem, zakaj spremenjeni človek ne bi mogel spremeniti sveta. Dolžnost umetnosti razumem v razkrivanju tistih zgodb, ki človeka spremenijo, mu dajo misliti.

Vaša pronicljivost veje iz vašega celotnega opusa, ki je res zelo širok: od knjig za otroke, odrasle, radijskih iger, gledaliških predstav, poezije do filmov. Kakšen je vaš pristop za različno občinstvo? Vam je katero od ustvarjanj bližje?
To je zelo odvisno od tega, kaj tisti hip, ko me vprašate, počnem. Če delam film, bi rekel, da je to film. Če bi me pa vprašali, takrat ko pišem roman, pa bi rekel, da je nekaj najlepšega pisati roman (smeh). Vse je lepo. Sicer pa ni velikih razlik: vse je pripovedovanje zgodb. Razlika je v tehnologiji pripovedovanja.

Sebe imam predvsem za pripovedovalca zgodb. Poskušam povedati zgodbo na način, da bi se dotaknila tudi drugih tako, kot se je mene. To je moje merilo za ustvarjanje. Ne oziram se ne na bralce, ne na gledalce, ne na kritike. Sam sem merilo za svoje ustvarjanje. Ustvarjam tako in tisto, kar bi jaz rad bral in gledal in videl.

V svetu, v katerem se vse ocenjuje in je glavno merilo marsičesa ocena drugih, naj gre za všečke ali kaj drugega, je to precej drzno stališče.
Na začetku, ko smo bili mladi, smo proti jutru po gledališki premieri tekli na postajo po časopis. Včasih so kritike izšle že naslednji dan. Ampak to ni trajalo dolgo. Ugotovil sem, da se moram zanesti predvsem nase. Pomembno je, da to, kar želim povedati, povem na najboljši mogoči način. Da ne smem misliti na to, kaj mislijo drugi. To je to: edino merilo za svoje ustvarjanje sem jaz. Seveda pa moraš biti tudi kritičen do svojega dela. Tudi to je res.

Ustvarjalec ne sme misliti, kaj bo reklo občinstvo, ker potem nenadoma pišeš zanj. Ne snemaš filma za občinstvo. Nekateri se ne bodo strinjali, češ, za koga pa potem snemaš. Seveda, vesel sem občinstva, ampak ne smem svojega okusa približati njegovemu splošnemu okusu. Če je nekaj, kar sem ustvaril, res kaj vredno, potem bo obstalo, potem bodo ljudje to prepoznali. Če bi razmišljal, kaj bo komu všeč, ne bi mogel delati. Tako snemam tudi filme. Želim narediti film, ki bi ga kot gledalec rad videl.

Film je bil predvajan že na nekaj festivalih in prejel je več nagrad. Koronačas je za filmarje res zelo zahteven, saj so bile kinodvorane dolge mesece zaprte.

Na takšne filme, kot jih želim še naprej snemati, korona res ni delovala dobro. Tudi festivali so se spremenili, tudi oni hlastajo po lažjih vsebinah. Največji filmski festivali so že leta mainstreamovski. Sprememba umetnosti v komercialno blago se dogaja že dalj časa. Imamo pač smolo, da smo s filmom padli v čas, ki je manj naklonjen filmu in so kinodvorane zaprte in festivali potekajo po internetu. Upam, da ne bo tako ostalo.

Kot sem rekel, prednost filma pred gledališčem je, da film lahko pogledamo tudi čez desetletja, gledališče pa izgine v času. Film Zastoj ima kljub zaprtju kinodvoran in nekaterih festivalov zanimivo festivalsko življenje.

V zadnjih letih se pomanjkanje denarja v slovenskem filmu delno krpa tudi s koprodukcijami, ki so večinoma zelo uspešne.
Pa še vedno je premalo denarja. Če ni denarja, ljudje ne morejo živeti od svojega dela, zato delajo druge stvari. Mnogo filmskih delavcev za preživetje dela reklame. In tako nekateri filmski poklici izumirajo.

Glede na to, kako malo se država briga za slovenski film, dosega slovenski film kljub vsemu v tujini velike uspehe. Na leto naredimo nekaj filmov, in to so res neverjetno dobri filmi. Država pa nič. Ali kot je napisal Fran Levstik v Martinu Krpanu: "Minister Gregor pa nič."