Opisujemo veliki finale dokumentarnega filma Vojne igre, v katerem je Žiga Virc sledil zakulisju kontroverznega uprizarjanja zgodovinskih bitk, ki jih prirejajo člani društva Triglav. Zanje je to čisto običajen hobi, ki nima čisto nič skupnega z ideološko obremenjenostjo. Zanima jih le zgodovina in tisto, kar se iz nje lahko naučimo. "Želimo prikazati grozote, ki jih vojna sproži, trpljenje, ki ga prinese … Morda bodo mlajše generacije dobile občutek, kaj to v resnici pomeni. Upamo, da se kaj takšnega na naših tleh ne bo ponovilo. Če se bo več ljudi igralo z nami, je večja verjetnost, da takšne vojne ne bo,” razmišljajo.

Žigi Vircu se zdi njihov hobi fantastičen. "Epski, a hkrati poln humorja." Podobne tematike se je dotaknil že v kratkometražnem igranem filmu Trst je naš!, ki je bil pred dvema letoma nominiran za prestižnega študentskega oskarja. Konjiček teh predanih ljubiteljev zgodovine se zdi marsikomu smešen, morda celo nevaren, brez dvoma pa neobičajen. Zdaj je priložnost, da si o prizadevanjih članov društva ustvarite lastno mnenje. Dokumentarni film Vojne igre bo na sporedu 1. programa Televizije Slovenija v torek ob 21.00.
Vojne igre so nastale v Studiu Virc, potem ko je film TV Slovenija izbrala za odkup med prispelimi izdelki na javni razpis za avdiovizualna dela neodvisnih producentov. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah v Sloveniji in Belgiji, kamor so se člani društva odpravili na srečanje ljubiteljev vojnih predmetov in uprizarjanja bitk iz različnih držav. Pred projekcijo dokumentarnega filma smo se z režiserjem pogovarjali o uprizarjanju bitk pa tudi o njegovem načrtovanem filmu Houston, we have a problem!, ki govori o prodaji skrivnega jugoslovanskega vesoljskega programa ZDA leta 1961, katerega kratki napovednik je v le nekaj dneh videlo pol milijona ljudi …

Če sta v filmu Trst je naš! komandirju Francetu pomembna partizanska stran in boj zanjo, v Vojnih igrah ideologijo izrineta ljubezen do zgodovine in predvsem želja po opozarjanju zdajšnjih generacij, da vojne ne gre jemati zlahka, saj je v resnici daleč od igre. Kako vi gledate na strast glavnih portretirancev filma, ki se marsikomu zdi nenavaden konjiček?
Njihov hobi se mi zdi fantastičen. Epski, a hkrati poln humorja. Z veliko natančnostjo skrbijo za avtentičnost uniform in orožja, dobro so organizirani. Ne moremo pa tukaj mešati vojne zapuščine in politike, torej ozadja. Distancirajo se od ideologij. Mislim, da veliko pove tudi to, da se veliko članov oblači v različne uniforme. Želijo prikazati vojno takšno, kakršna je pač bila. In bila je kruta.
S tem pa film želi opozoriti na vojne grozote tudi danes. Pravijo, da je zgodovina učiteljica življenja. Živimo v nestabilnem času, nezadovoljstvo je mogoče čutiti vse naokrog. Upravičeno ali ne, o tem naj presodi vsak sam; dejstvo pa je, da je bilo tako stanje duha v družbi skozi zgodovino idealno za nastanek konfliktnih situacij.

Člane društva Triglav povezuje neverjetna strast do zbiranja vojnih predmetov in uprizarjanja bitk druge svetovne vojne, a se obenem ne obremenjujejo s pravo oziroma nepravo stranjo. Imajo tisto neobremenjeno distanco, ki jo pogosto pogrešamo zlasti v politiki. Zakaj menite, da je ideološka delitev v Sloveniji še vedno tako prisotna?
Žal nisem strokovnjak na tem področju, opazujem pa, kaj se v družbi dogaja. Umetnost naj bi tej družbi nastavila ogledalo. Upam, da smo z Vojnimi igrami naredili še korak naprej, saj v filmu pokažemo tudi možnost sprave. Ta vsaj na filmskem mediju deluje dobro. V družbi očitno potrebujemo popolnoma nov pristop, če želimo iz zatohlega in prašnega podstrešja počistiti neuporabne stvari izpred 60 let in ohraniti dobre oziroma smiselne. Mogoče bo naš film inspiracija za to, kdo ve. Pri mlajših generacijah opažam že neke vrste odpor do naše skupne zgodovine, citiram, "tastari se itak ne morejo zmenit med seboj", kar je seveda posledica tega ukvarjanja s pravo in nepravo stranjo, ki pa nas očitno ne bo pripeljal daleč.

Člani društva Triglav bi bili verjetno lahko izvrstni naturščiki oz. statisti za snemanje kakšnih velikih zgodovinskih bitk, da o njihovih kostumografskih zalogah sploh ne govorimo. Vas je to med snemanjem filma kdaj prešinilo?
Absolutno! Oni so bili sicer inspiracija že za kratki igrani film. Vendar imajo še velik potencial in s producentom Boštjanom Vircem že razmišljava dalje. Moja skrita – no, zdaj ni več skrita – želja je nekoč posneti zgodovinski vojni spektakel. Tudi 1. svetovna vojna je zanimiva, konec koncev smo imeli na naših tleh tudi soško fronto. Je pa po drugi strani res, da je filmov o 2. svetovni vojni že veliko. Z njimi se je ukvarjal že cel svet, od Hollywooda do Rusije in naprej. Če bi v Sloveniji želel narediti nov film o 2. sv. vojni, bi bilo po mojem mnenju treba narediti nekaj zares novega, svežega. Ko se filmarji lotijo filma s to temo, takoj tekmujejo oz. jih gledalci postavijo ob bok filmom kova Reševanja vojaka Ryana Stevena Spielberga. Gledalci so navajeni takih standardov in vojnega filma pač ne smeš posneti slabše. Lahko pa ga posnameš drugače ...

V filmu Houston, we have a problem! se boste znova podali v zgodovino. Je zgodovina tista vaša strast ali je v ozadju prej navdušenje nad velikimi, epskimi zgodbami?
Najbrž se to sliši bizarno, vendar v zgodovini nisem nikoli preveč blestel. Ne zapomnim si preveč dobro letnic, zgodovinskih oseb itd. Najbrž se mi zaradi tega včasih zdi zanimiveje napisati kar svojo verzijo zgodovine! Imam pa zato okoli sebe ljudi, ki bolje poznajo zgodovino. In, ja, večje zgodbe se mi iskreno zdijo zanimive. V njih tudi najdem največji izziv. Opažam, da zgodovina 20. stoletja pri gledalcih vzbudi nekakšna čustva. Nostalgija, prezir, spomin na lepe čase, spomin na turobne čase, spomin na mladost ... kar koli pač. Velikokrat mi starejši ljudje razlagajo: “Ja, veš, to so pa bili lepi časi, ko smo vsi imeli službe.” V zgodbi Houstona se tega lotevamo večplastno – od skrivnostne hladne vojne, tajnih služb in poletov v vesolje do jugoslovanske družbene prosperitete.

Kako daleč je ta projekt? Je še na stopnji privabljanja predvsem tujih producentov?
Houston, we have a problem! je vsekakor največji projekt, na katerem sem do zdaj delal. Razvijamo ga v naši produkcijski hiši Studio Virc, v koprodukciji s hrvaškim in nemškim partnerjem. Imeli smo tudi že testna snemanja pri nas, na Hrvaškem in v ZDA. Iskanja zainteresiranih financerjev se moraš namreč lotiti pripravljen, večinoma želijo celo vnaprej videti, kako bo film videti. Je pa to dober poligon, kjer lahko kot režiser poskusim različne režijske pristope. Pred nekaj tedni smo film predstavili urednikom največjih svetovnih TV-hiš, imeli smo z nekaterimi tudi že individualne sestanke. Gremo korak po koraku, tu ni prehitevanja in bližnjic. Še vedno pa je za tak projekt zelo pomembno tudi domače javno financiranje.

Če poleg Vojnih iger omenimo še uspešno sprejet Klic z gora - tu so še drugi projekti, s katerimi se trenutno ukvarjate. Zdi se, da vam dela ne zmanjka. Verjetno je pri mladih režiserjih v tem času negotovosti, krize in ukinjanja razpisov zaposlenost s toliko projekti prej izjema kot pravilo?
Trenutno je res taka situacija, vendar se lahko stvari hitro obrnejo na glavo. Zato gremo previdno dalje. Letos imam kot režiser v različnih fazah produkcije več dokumentarnih filmov, začeli pa bomo delati tudi na scenariju igranega filma. Poleg avtorskih projektov delam tudi komercialne. V našem družinskem podjetju Studio Virc se ta področja nekoliko prepletajo, saj je razvoj avtorskih projektov treba nekako sofinancirati. Večja ekipa, interni resursi ter poslovni in akademski know-how so trenutna dobra sinergija. Moj oče Andrej Virc ima konec koncev več kot 20 let izkušenj na področju finančnega menedžmenta produkcije. Pri večjih mednarodnih filmih pač ne funkcionira klišejski sistem, ko režiser sam doma ob samotnih večerih na podstrešju napiše scenarij in upa, da se bo prikazal producent, ki bo to financiral.

Pripravljate se tudi na nemško koprodukcijo. Nam lahko zaupate kaj več, za kakšen film gre, ali ostaja to za zdaj še skrivnost?
Z dvema različnima koprodukcijskima partnerjema v Nemčiji imamo v razvoju dva filma. Prej omenjeni Houston, we have a problem! je prvi. O drugem filmu v razvoju lahko povem, da je dokumentarni film s temo, vezano na islam. To bo italijansko-nemško-slovenska koprodukcija. Ravno zdaj bova z mojim stricem, producentom Boštjanom Vircem, odpotovala v Katar, kjer imava nekaj sestankov, povezanih s tem projektom. Na splošno ogromno potujeva na različne konce sveta in iščeva nove ideje in možnosti za produkcijo filmov.