Kot smo že pisali, je tržaški predstavnik desnosredinskega vladajočega Ljudstva svobode Roberto Menia dan pred premiero 27-minutnega filma med drugim o njem dejal, da je ta "apologija komunističnih pokolov" in izdelek, ki prikazuje "titovsko nostalgijo". Da film predstavlja "nesprejemljivo provokacijo, ki utegne v kali načeti vsak namen mirnega sožitja in medsebojnega spoštovanja na čezmejnem območju", je o filmu pred dnevi povedal predsednik ene pomembnejših organizacij italijanskih optantov, Unije Istranov, Massimiliano Lacota.

A kot je za MMC povedal Žiga Virc, so vsi komentarji z italijanske strani potihnili, bi bili pa ustvarjalci filma veseli obrazložitve italijanskega zunanjega ministrstva, kaj se jim v filmu zdi sporno.

Trst je naš! je študijska produkcija oziroma projekt AGRFT-ja v koprodukciji z RTV Slovenija. Zgodba se dogaja v letu 2009 in pripoveduje o skupini partizanskih vojakov, ki se odloči, da bo osvobodila Trst in popravila stare krivice iz druge svetovne vojne. V vlogi glavnega junaka, komandanta skupine Franca, nastopa Gojmir Lešnjak. Njegovo nerazumevajočo ženo igra Silva Čušin, načrte pa Francu pokvari tudi policija, ki ne dovoli uprizarjanja bitk. Film tako nima zveze z zgodovino osvobodilnega pohoda na Trst.

Film zdaj živi svoje življenje naprej; v Sežani je bilo pet ponovitvenih projekcij polnih, trenutno pa je film na sporedu v Novem mestu, kjer je bila dvorana Kulturnega centra Janeza Trdine ob prvem predvajanju prav tako napolnjena, po režiserjevi oceni pa je film do zdaj videlo 2.000 ljudi. Pot bo nadaljeval v Novo Gorico, Izolo, Metliko in druge dele Slovenije. Več o tem nam je povedal režiser sam.

Po premieri filma se zdi, da je vse potihnilo. Ste morda dobili kakšen odziv z italijanske strani?
Film po premieri živi dalje. Organiziranih in napovedanih je kar nekaj projekcij, ki jih sproti napovedujemo na Facebooku na strani kratkega filma in na youtubu. Mediji ste o filmu veliko poročali, česar sem iskreno vesel. Predvsem sem vesel odziva občinstva, saj v Sloveniji ni tako samoumevno, da je skoraj vsaka projekcija filma napolnjena do zadnjega kotička, še posebno, ker je film kratek. Italijanska stran ni po premieri dala novih komentarjev. Kolikor mi je znano, tudi italijanski zunanji minister ni v ponedeljek v Sloveniji komentiral te tematike. V vsakem primeru bi bilo lepo, če bi dobil obrazložitev italijanskega zunanjega ministrstva, kaj se jim v filmu zdi sporno.

Koliko ljudi si je do zdaj ogledalo film, kakšna pot ga čaka naprej? Kje vse ga bo mogoče videti?
V Sežani smo imeli skupno 5 projekcij, včeraj smo napolnili dvorano v Novem mestu - torej do zdaj skupno približno 2.000 obiskovalcev. Nato se selimo v Novo Gorico, Izolo, Metliko in druge kraje po Sloveniji. Obvestili so me, da bomo imeli v Novi Gorici kar dve predvajanji, saj je bilo prvo takoj polno. Priložnosti za ogled filma bo kar veliko, se pa ravno v tem trenutku dogovarjamo tudi za predvajanje filma na RTV SLO1.

Kako vam je kot mlademu režiserju uspelo za glavni vlogi dobiti tako zveneči imeni, kot sta Gojc in Silva Čušin?
Zelo sem navdušen nad našimi profesionalnimi igralci in študenti igre. So delavni, držijo se dogovorov, predvsem pa se zavedajo, da je film timsko delo. V fazi predprodukcije sem poklical Gojca, ga obiskal na Krasu in mu predstavil scenarij. Scenarij mu je bil zelo všeč, saj sta z ženo zaradi snemanja odpovedala prvomajski dopust. Silva Čušin je bila tudi takoj pripravljena za sodelovanje, prav tako Dario Varga in vsi moji kolegi z AGRFT-ja. V filmu namreč nastopa veliko študentov igre - npr. Francetovo hčerko, Matejo, igra Anja Drnovšek. Potem smo se takoj dobili na skupnih vajah, kjer smo zgradili like.

Kakšen je vaš način dela?
Že nekaj let si nabiram izkušnje tudi pri industrijski in korporativni filmski produkciji, kjer so časovni in finančni okviri zelo tesni. Pri mojem delu se poskušam čim bolje pripraviti na snemanje s snemalno knjigo, tlorisi lokacij ipd. Le tako lahko snemalni dan popolnoma izkoristimo. Pri ekipi cenim resnost pri delu, kljub temu pa rad delam v sproščenem vzdušju. Pri filmu Trst je naš! zaradi intenzivnih predpriprav ni bilo treba dvigniti glasu in mislim, da je to dobro za ekipo. Če režiser stresa svojo jezo nad sodelavci, je to lahko slabo za film.