Čilski režiser priznava, da je imel veliko srečo. Leta 2016, v času, ko je medije začelo preplavljati govorjenje o lažnih novicah (fake news), je posnel film Mala bela laž (La Mentirita Blanca), v katerem glavni junak zaradi premajhnega dogajanja za lokalni medij poišče učinkovito rešitev. Novice si preprosto izmisli oz. inscenira dogodke, o katerih lahko potem piše.

Novinar Edgardo iz majhnega čilskega mesta je vsakodnevno na lovu za novicami in članki, s katerimi bi pritegnil bralce lokalnega časopisa. Z zavedanjem, da lahko zaradi pomanjkanja bralcev časopis ugasne, objavi izmišljeno zgodbo, ki mu prinese nepričakovano popularnost. Zdaj mu preostane le dvoje: ali se pokesa in prizna, da zapisano ne drži, ali pa žrtvuje novinarsko (in osebno) integriteto, nadaljuje z lažmi in potvarjanjem novic ter uživa v slavi. Seveda se znajde v težki zagati, pojesti, kar je skuhal. In "običajni mali človek" jih po navadi dobi po prstih, medtem ko velike ribe kljub očitnim prekrškom pogosto nekaznovano nadaljujejo svoje plenilske pohode.

Tak je kratek opis zaključnega študijskega filma Alzamore, ki smo si ga lahko ogledali tudi na Liffu, na katerem je gostoval režiser. Premiera filma je bila lani na festivalu v Miamiju, kjer je prejel nagrado za scenarij. Kot pravi mladi ustvarjalec, ga je presenetilo, kako dobro so zelo nizkoproračunski film, med drugim so denar zanj zbirali prek platforme za množično financiranje Crowdfunding, sprejeli v različnih koncih sveta.

Več pa v spodnjem intervjuju.

Gre torej za film o lažnih novicah, ki temelji na resničnem dogodku.
Projekt se je začel, ko sem slišal prijatelja novinarja, ki je imel enako težavo kot junak filma: ni imel dovolj vsebine, da bi napisal dovolj novic za časopis, zato si je začel izmišljevati novice. S pomočjo prijateljev si je izmislil novice, recimo, da so povedali izjave o koncertih, na katerih pa dejansko sploh niso bili. To zgodbo sem slišal, ko sem bil v tretjem letniku študija. Začel sem razmišljati in razvijati idejo, in v petem letniku sem se odločil, da posnamem celovečerni film o tej zgodbi. Začel sem pisati scenarij in po letu dni smo začeli zbirati denar za snemanje filma na platformi crowdfunding. Film smo posneli s tem zbranim denarjem in finančno pomočjo moje občine, veliko pa nam je pomagala tudi univerza, predvsem z opremo in pomočjo pri scenariju. Izkoristili smo vsako pripravljenost za pomoč, saj nismo imeli veliko denarja.

Vas je pomanjkanje denarja frustriralo?
Naš cilj je bilo samo posneti film in nismo želeli čakati 10 let na finančno pomoč države in pa kup birokracije. S prijateljem, producentom sva se odločila za crowdfunding.

Pri filmu so pomagali tudi vaša družina in prijatelji.
Seveda, pri filmu so sodelovali tudi teta, njeni prijatelji, v bistvu celo domače mesto, vsi so pomagali brezplačno. Šlo je za res veliko pomoč, brez njih bi zelo težko posneli film. Glavni igralci so stanovali v hiši mojih staršev, moja mama je kuhala za celo ekipo. Številni meščani so nam brezplačno ponudili svoje hiše za snemanje, in ko smo prišli, so nas pričakali s polno mizo dobrot. Ljudje so bili veseli, da lahko sodelujejo pri nečem tako velikem, da se nekaj dogaja v mestu, kajti sicer je res mirno.

Kako ste začeli sodelovati z igralci, gre za priznane čilske igralce?
Z glavnim igralcem sem skušal priti v stik dva meseca, a je bil popolnoma neodziven. Ravno v tistem obdobju je bil v zelo težkem obdobju, saj se je ločeval. Nihče si ni upal kontaktirati z njim, vsi so ga pustili pri miru. Potem sem se odločil in mu na Facebook napisal sporočilo, v katerem sem mu napisal, da bi rad v domačem kraju posnel zgodbo o lažnih novicah. Videl sem, da je sporočilo prebral, a dva dni se ni zgodilo nič. Ves čas sem gledal na Facebook, če se bo kaj zgodilo. In potem mi je res odpisal, ali se lahko slišiva, in še dva dni pozneje je potem potrdil sodelovanje pri filmu. To je bilo res uresničenje mojih želja, kajti vedno sem ga gledal po televiziji. In ko sem pisal scenarij, sem ga pisal z njim v mislih za glavno vlogo. Ko je privolil, je bilo tudi lažje privabiti k sodelovanju druge. Po drugi strani pa je bilo druge igralce težko prepričati, kajti nekateri so zviška gledali nanj, češ da je komedijant in ni dovolj umetniški. Toda po pogovorih z drugimi igralci, ko sem jim pojasnil, kaj želim narediti, da želim, da on igra drugače, in da potrebujem njihovo pomoč, da mu pomagajo igrati na drugačen način, so razumeli in privolili. Potem je snemanje steklo res odlično, postali smo prijatelji, prava družina.

Koliko časa ste snemali?
26 dni. Bila je res lepa izkušnja in dober izziv. Vsi igralci so bili zelo prizemljeni, daleč od zvezdnikov. Lahko seveda so zvezdniški, toda v tem primeru so bili res prijazni. To je bilo zame zelo pomembno, da smo s prijatelji film delali skupaj, ni šlo za denar, temveč za naše želje in strast.

Pomembno vlogo v filmu igra tudi glasba. Najprej ste film posneli in šele potem posneli glasbo, ki je zelo raznolika, od starejših čilskih pesmi do modernejših ritmov.
Na začetku sem slišal nekatere pesmi, ko pa sem jih dodal na film, ni bilo v redu. Ko je postal projekt večji, je bilo treba poskrbeti še za vsa dovoljenja za avtorske pravice. Nekateri so nas zavrnili, recimo Violeta Parra, drugi ne, tako da smo morali še enkrat posneti vse pesmi, pri čemer je veliko vlogo odigral skladatelj Martin Schlotfeldt, ki je odlično ujel temo izvirnih pesmi. Zame je glasba zelo pomembna, saj sem tudi DJ.

Tema filma je zelo globalna. Ko ste film posneli leta 2016, se je ravno začela razplamtevati zgodba o lažnih novicah. Takrat je bila to še obrobna tema. Skratka, imeli ste odlično časovnico.
Bilo je kot blagoslov, šlo je res za naključje. Naša svetovna premiera je bila v Miamiju v ZDA. Vsi ljudje so me spraševali, če sem film posnel z mislijo na Trumpa. Številni mediji so želeli govoriti z mano, saj je šlo za zelo aktualno temo. To je bilo res presenečenje. Lepo je bilo videti, kako je lahko majhna zgodba iz majhnega mesta univerzalna. To je primer, ko film doseže svoje, ko postane zgodba univerzalna. Potem so mi gledalci v številnih državah dejali, da je enako tudi pri njih. Recimo v Varšavi so mi dejali, da imajo enako težavo glede prekoračenja hitrosti. Podobno je bilo tudi v Kolumbiji in Kostariki.

Film so gledalci lepo sprejeli. Kakšen pa je bil odziv čilskih novinarjev? Verjetno niso bili vsi tako navdušeni.
Odziv je bil zelo dober, le v enem primeru, šlo je za enega največjih čilskih časopisov, so film popolnoma skritizirali. Kritik je bil zelo oster do tega, kako je mogoče, da je tak film na ogled v kinematografih, šlo je za precej neobjektivno kritiko. Pa sem jih res prebral veliko.

Ne gre za to, da bi film nasprotoval novinarjem, temveč gre bolj za sporočilo življenja, ne glede na poklic, da moraš svoje delo opravljati s srcem in ne misliti na denar. To je težava naše države. Naši novinarji pišejo, kar si lastniki medijev želijo. Žalostno je, da so lastniki kapitalisti, ki nadzirajo vse. Film je sporočilo vsem, da moraš poiskati delo, ki ti je v zadovoljstvo.

Če lahko dobro sporočilo preneseš širši množici, je to pozitivno, tako se lahko kaj spremeni v družbi. Moj izziv zame kot režiserja so gledalci, ne nagrade na festivalih. Nekateri režiserji delajo filme z mislijo na festivale, na nagrade, ki jih želijo osvojiti. Moji filmi so moje sporočilo, so odraz mojega razmišljanja in opažanj.

Kaj vas čaka v prihodnje?
Imam več stvari v načrtu, nekaj večjega in tudi kaj manjšega. Kajti če bi imel samo velike projekte, potem bi snemal spet čez pet let. Tako da rad snemam tudi manjše stvari, da ohranjam formo in da ves čas ustvarjam. Sicer je pa tako, da pri svojem delu zelo uživam, tako da se mi zdi, kot da sem ves čas na počitnicah (smeh). Odprli smo produkcijsko hišo in tako v bistvu delam ves čas, saj pripravljamo tudi projekte z novimi mladimi režiserji.