Film je nastal v času, ko je v Sloveniji prišlo do blokade filmske produkcije. Režiser Damjan Kozole je v nekem intervjuju izjavil, da je zgodba o psihičnem nasilju hkrati lahko tudi metafora o nasilju, ki ga slovenska vlada vrši nad kinematografijo. Foto:
Film je nastal v času, ko je v Sloveniji prišlo do blokade filmske produkcije. Režiser Damjan Kozole je v nekem intervjuju izjavil, da je zgodba o psihičnem nasilju hkrati lahko tudi metafora o nasilju, ki ga slovenska vlada vrši nad kinematografijo. Foto:

Ta film je voajerski pogled v življenje vseh nas, ki se kdaj odzovemo grobo, pa pravzaprav nikoli ne pomislimo, kako daleč smo šli in kje je meja med tem, ko še normalno komuniciramo, in med tem, ko že izvajamo pritisk na nekoga drugega.

Damjan Kozole
Za vedno
Dejan Spasić je štirikrat delal sprejemne za igro na AGFRT in bil vsakič zavrnjen, zato je študiral dramaturgijo. S svojo prvo vlogo v študentskem filmu Moje male ljubice pa je nato leta 2006 prejel nagrado vesna za najboljšega igralca in postal slovenski igralec leta.

Za vedno je film s skrajno zgoščenim dogajanjem (vse skupaj se dogaja v "realnem času", nekje med tretjo in peto uro zjutraj) in razbolenimi čustvi, ki se sučejo okrog enega samega vprašanja: bo Tanja (Marjuta Slamič) zapustila svojega nasilnega moža Mareta (Dejan Spasić) ali ne? Od 8. januarja dalje lahko izveste v kinu Vič.
Na nagradno vprašanje: Kako je naslov naslednjemu filmu Damjana Kozoleta, ki sicer še ni končan, načenja pa tematiko "mobiprostitucije" v velikem mestu? so pravilno odgovorili in bili izžrebani: Peter Filipič, Lucija Siftar, Miran Juretič, Matjaž Rambaher in Bojan Železnik. Nagrajenci bodo po pošti prejeli kupon za dve vstopnici za ogled filma.

Tanja ima petintrideset let in je uspešna ženska. Njen mož Mare je arhitekt. V petek zvečer pride ona domov pozno ponoči. Po mučnem pogovoru in ljubosumnih očitkih Mare izgubi živce in jo klofne – očitno ne prvič. Tanja se zaklene v kopalnico in prepir se nadaljuje skozi zaklenjena vrata. Mare se pomiri, a ko Tanja pride ven, spet postane grob. Ropot zbudi spodnjega soseda, ki pokliče policijo. Ko moža v modrem odideta, se psihično nasilje nadaljuje in plast za plastjo se razkrivajo skrivnosti njunega razmerja.

Najhujše nasilje se odvija brez besed
95 odstotkov vsega dogajanja se odvije v (mimogrede: režiserjevem) stanovanju, torej na nekaj deset kvadratnih metrih. Kozole je pred snemanjem o filmu razmišljal takole: "Poseben izziv za režiserja bo, na taki omejeni kvadraturi ustvariti volumen prave filmske iluzije, ustvariti mračno dramo napetosti in zamolčanih, morbidnih skrivnosti, ki jih skrivamo pred belim svetom. V tem filmu pravzaprav sploh ne bo agresije (razen na dveh mestih), histerije (nič!) in vpitja (samo enkrat ali dvakrat). Skozi cel film pa se bo prepletalo spretno preobračanje tihih besed, dejstev in očitkov ter neznosen psihološki pritisk."

Tanja: "Mare, to ne gre tako naprej. To se kar naprej ponavlja. To ni nobeno življenje."
Mare: "Kaj pa ti veš o življenju?"
Tanja: "Toliko pa že vem, da vem, da nisem srečna."
Mare: "Veš, koliko ljudi živi v Ljubljani? Ne morejo biti vsi srečni."

Manjše vloge v filmu imajo še Peter Musevski, Mojca Partljič, Primož Petkovšek, Aljoša Kovačič, Matija Kozamernik in Blaž Valič.

Sivo območje med strastjo in sovraštvom
V slovenščini je v naslovu besedna igra: "Za vedno" pomeni za vse čase, "zavedno" pa zavedati se nečesa. In v tem je tudi srž celega filma: Kaj se dogaja za zaklenjenimi vrati stanovanj? Kako funkcionirajo na videz normalni pari, jaz, ti, naši prijatelji? Kje je meja med ljubeznijo, posesivnostjo, ljubosumnostjo in psihičnim nasiljem? Za vedno pripoveduje o psihičnem nasilju, ki ga največkrat sprejemamo kot del realnosti in ga ne prepoznavamo kot resnično nasilje v odnosu med ljudmi. Marsikdo bo v tej zgodbi prepoznal (nezavedni) del sebe, razlaga Kozole.

Uspešna bera nagrad
Za vedno je bil premierno prikazan januarja lani na rotterdamskem festivalu in nato na številnih svetovnih festivalih, med drugim tudi na sarajevskem festivalu in na ljubljanskem filmskem festivalu Liffe. Na Festivalu slovenskega filma v Portorožu je Marjuta Slamič za glavno vlogo v tem filmu prejela nagrado vesna za najboljšo igralko in nagrado revije Stop za igralko leta, Jurij Moškon pa je prejel vesno za montažo. Najnovejše priznanje je še čisto sveže: film bil razglašen za najboljšega kandidata v selekciji filmov iz balkanskih držav na festivalu Cinedays v Skopju.

A. J.

Ta film je voajerski pogled v življenje vseh nas, ki se kdaj odzovemo grobo, pa pravzaprav nikoli ne pomislimo, kako daleč smo šli in kje je meja med tem, ko še normalno komuniciramo, in med tem, ko že izvajamo pritisk na nekoga drugega.

Damjan Kozole