Grenkosladka komedija, ki je v ruskih kinematografih predvajajo od 15. oktobra, si ne dela utvar: v deželi, kjer se morajo istospolno usmerjeni bojevati že za svoje osnovne pravice, transvestitom ni postlano z rožicami. Veseljaki, film Feliksa Mihajlova, so zgodba petih med seboj povsem različnih moških, ki se kot transvestiti preživljajo z nastopi v znanem moskovskem gejevskem klubu. Nekega dne se med pijanskim obujanjem spominov odločijo odpraviti na skupen izlet .... "Pet različnih zgodb, pet človeških tragedij se odvija pod slepečimi žarometi odrskega nastopa, ki pa ne more pregnati žalosti in osamljenosti," povzema filmski napovednik.

Brez izpadov nestrpnosti
Film s petimi znanimi igralci (nobeden izmed njih ni, vsaj javno, gej) je dobil distribucijo v 72 kinodvoranah v dvanajstih ruskih mestih, predvajali pa ga bodo tudi v Kazahstanu, Ukrajini in baltskih državah. Samo v Moskvi (kjer je župan Jurij Lužkov preprečil načrte za organizacijo parade ponosa, češ da bi izzvala preveč nemirov), film - zaenkrat brez kakršnih koli protestov javnosti - igra v devetih multipleksih. Publika ga je lepo sprejela in duhovite prizore (denimo monolog starega transvestita, ki razlaga, da je imel nekoč težave z oblastmi - pa ne zato, ker se je oblačil v žensko, ampak zato, ker je pel pesem pevca, ki je emigriral na Zahod) nagradi s smehom - a veseljaki niso (samo) komedija. Proti koncu se peripetija zresni: "naša" peterica naleti na tolpo homofobnih nasilnežev in film implicira, da srečanja ne preživijo - srhljiv opomin na nevarnosti odkrito gejevskega življenskega sloga v novodobni Rusiji.

Ruski recenzenti, ki filma sploh niso raztrgali, so teme, ki jih načenja komedija, vzeli presenetljivo resno. "To je prvi jasen film v Rusiji, ki podpira geje," je v recenziji z naslovom "Boleče potrebno" objavil časopis Vremja novostej. "V (igralca) Villa Haapasala se tako zaljubiš, da te njegov tragični konec prizadene kot osebna izguba," so o finskem igralcu, ki živi v Rusiji, napisali v tamkajšnji izdaji Time Outa.

Desetletna geneza in (za Hollywood) miniaturen proračun
Mihajlov je na idejo prišel že pred desetimi leti, ko je sodeloval z gledališko skupino transvestitov. Ko si je končno zagotovil finančna sredstva, je film posnel z dvema milijonoma dolarjev (in medtem ves čas obdržal svojo redno službo režiserja raznih tv-oddaj, vključno z eno, v kateri v umetnostnem drsanju tekmujejo zvezdniki). Nekaj likov je ustvaril po predlogi resničnih transvestitov, za kamerami pa je pri projektu sodelovala celo slavna Verka Serdučka, ki je Ukrajino leta 2007 predstavljala na Evroviziji - napisala (oziroma napisal, saj se pod bleščicami skriva Andrej Danilko) je filmsko glasbo, vključno z naslovno pesmijo Casta Diva.

Borec za pravice gejev? Niti ne.
Režiser je bolj kot gejevsko tematiko skušal izpostaviti "človeško plat" zgodbe, boja za pravice istospolno usmerjenih si ni nikoli zavestno zastavil za cilj. Zanimiv je podatek, da se pravzaprav ne zavzema za to, da bi Moskva dobila svojo parado ponosa, češ da "ruska kultura ne pozna koncepta masovnega festivala". "Ne gre za to, da bi bilo to dobro ali slabo, je pa za nas nepotrebno." No, organizator (nesojene) parade Nikolaj Aleksejev, ki filma sicer še ni videl, vseeno podpira tendenco s pomočjo znanih imen opozoriti na družbene tematike (na tiskovni konferenci pred premiero filma je na primer o škodljivosti skrivanja svojega pravega jaza spregovorila znana ruska popzvezdnica Lolita Miljavskaja).