Günter Wallraff se je od nekdaj posvečal družbenim problematikam: javnosti je razkril, kakšnega šikaniranja in diskriminacije so deležni priseljenci iz Turčije, Grčije, Italije in Španije, ki so v Nemčijo prišli že v petdesetih in šestdesetih letih in sklenili ostati; razkrinkal je vprašljive metode pridobivanja podatkov najbolj prodajanega nemškega tabloida Bild ter pokazal, kako so izkoriščani uslužbenci v klicnih centrih.

Njegov najnovejši projekt je podobno velikopotezen. Gre za dvodelen podvig: knjigo Aus der schönen neuen Welt (Iz krasnega novega sveta) in film Schwarz auf Weiss (Črno na belem), ki ga že predvajajo v nemških kinematografih. In prav tu se zaplete: za film si je nadel afrolasuljo, se dal naličiti s temnorjavim pudrom in si omislil rjave kontaktne leče. Nato se (z imenom Kwami Ogonno) odpravi na pot po deželi: na nogometno tekmo v Cottbusu, na ulični festival v Magdeburgu, na taborjenje v gozdu Teutoburg in v pasjo šolo v Kolnu.

Odziv je šokanten: film razkriva strah vzbujajočo visoko raven tako očitnega kot prikritega rasizma. Na festivalu se drugi pivopivci izogibajo klopci, na kateri sedi "Kwami", stanodajalci mu nočejo oddati sobe, huligani v nekdanji vzhodni Nemčiji mu grozijo z nasiljem in več kot enkrat ga obkladajo z žaljivkami.

Seveda pa se postavlja vprašanje: če je Wallraff hotel ugotoviti, kakšno je življenje v koži temnopoltega Nemca, zakaj ni nobenega spustil pred kamero? Infiltracija je seveda njegov zaščitni znak in modus operandi: že leta 1977 se je za film, s katerim je zaslovel, kot "Hans Esser" vpeljal v časopis Bild. Šest let pozneje se je prelevil v turškega priseljenca "Alija Leventa" ... toda ali je ta metoda primerna tudi v pričujočem primeru?

Temnopolti Nemci so glede filma deljenih mnenj: "Miselnost za filmom gospoda Wallraffa se nam zdi zelo problematična," komentira predstavnica Iniciative temnopoltih ljudi v Nemčiji. "Kot po navadi spet nekdo govori namesto nas namesto z nami." Glasbenik Noah Sow je Walraffa obtožil celo, da se hoče "okoristiti z našim trpljenjem, ne glede na to, ali se res skuša spopadati z rasizmom ali ne".

Wallraff zavrača očitke, da ni pred kamero spustil nobenega aktivista za pravice temnopoltih (čeprav jih med pripravami na film intervjujal) - češ da bi v tem primeru delal drugačen film. "S svojim pristopom sem skušal narediti rasizem, razumljiv povprečnemu Nemcu" - in s tem ima v mislih seveda belopolte Nemce.

"Z likom Turka Alija sem skušal razkrinkati diskriminacijo na delovnem mestu, Kwami pa je lik, ki pokaže, s kakšnim rasizmom se morajo nekateri spopadati v vsakodnevnem življenju," je povedal za Der Spiegel. Wallraff obenem pokaže tudi, da so meje med razredno in rasno diskriminacijo pogosto zabrisane: kadar Kwami okrog hodi razcapan, s plastično vrečko in polomljeno nemščino, ga obravnavajo kot marginalca; kadar je urejen, olikan in stranka pri draguljarju v Düsseldorfu, z njim ravnajo skrajno vljudno.