"Ne razumite me narobe: ne poskušam promovirati nekakšne feministične agende, čeprav seveda verjamem, da bi vsi - tako moški kot ženske - morali biti feministi," še pojasni Juka, ki se je pred slovensko premiero manjšinske slovenske koprodukcije Ti me nosiš ustavila tudi v Ljubljani. "Rada bi le, da bi na filmu videli več polnokrvnih likov, osvobojenih stereotipov, vezanih na spol."

Družinska drama, ki jo je po premieri v Karlovih Varih The Hollywood Reporter opisal kot "balkansko sestrično Trka ali 21 gramov", je že na rednem sporedu ljubljanskega Kinodvora - a pozor, ujamete jo lahko samo še do naslednjega tedna, ko bo vsa razpoložljiva platna zasedel festival Liffe. Film, s katerim se Črna gora letos poteguje za nominacijo za tujejezičnega oskarja, je hrvaško-slovensko-srbsko-črnogorska koprodukcija; v stranski vlogi nezvestega moža tako lahko vidimo Sebastiana Cavazzo.

Ti me nosiš je intimna drama, ki v obliki triptiha preplete zgodbe treh protagonistk, da bi raziskala odnos med hčerami in očeti. Osnovnošolka Dora (Helena Beljan), ki sanja o tem, da bo nekoč postala nogometna menedžerka, poskuša zgraditi vez s svojim nestanovitnim očetom, ki se nenadoma vrne v njeno življenje. Režiserka Ives (Lana Barić) si služi kruh s snemanjem telenovel, doma pa neguje očeta, ki se vse bolj izgublja v meglici starostne demence. Nataša (Nataša Dorćić), uspešna producentka srednjih let, je visoko noseča; ko izve pretresljivo novico, sklene obiskati očeta, s katerim že leta nima nobenih stikov. Življenja vseh treh žensk so - tudi prek moških v njihovem življenju - prepletena, a v resnici imajo vse preveč dela z lastnimi težavami, da bi to opazile.

Kritiški odziv na film je bil v domovini skoraj brez izjeme izredno pozitiven. Pisatelj in kolumnist Miljenko Jergović je, denimo, za hrvaški Jutarnji list zapisal: "Ostra, surova, krvava zgodba močnih, trgajočih čustev, od katerih bi počil filmski trak, če bi obstajal, a brez enega samega sentimentalnega prizora, brez laži utehe." Ti me nosiš predvsem ne skuša biti "zatežena" vzhodnoevropska drama, ki se naslaja nad človeško mizerijo - pa čeprav tematizira težka vprašanja osamljenosti, minevanja in smrti.

Več o samem filmu in njegovem nastajanju pa v spodnjem intervjuju.

Odraščali ste v družini intelektualcev, ki doma televizorja niti ni imela. Mislite, da vas je ravno zato svet gibljivih svet tako pritegnil – iz geste najstniškega upora proti vsemu, kar predstavljajo starši?
Najbrž – saj veste, prepovedani sadež je najslajši (Smeh.) Vzgoja je najbrž deloma vplivala na mojo izbiro, ampak res samo deloma; prav tako bi lahko postala profesorica kot starši. Onadva sta upala, da bom odvetnica. Ampak že od malega sem dobro pisala in slikala; prepričana sem bila, da bom slikarka. Ukvarjala sem se tudi s plesom – vizualno izražanje v kombinaciji s pisanjem: v retrospektivi se mi zdi, da me je vse vodilo k filmu in režiji. Danes se mi zdi, da mi je bilo vse skupaj usojeno. Vse, s čimer sem se kdaj ukvarjala, me je pripeljalo do te točke.

Pa vendar ste najprej diplomirali iz igre in šele nato vpisali študij režije. Kako se je vizija biti na velikem platnu preobrazila v sanje o krojenju dogajanja na platnu?
V resnici nisem nikoli sanjala o tem, da bi postala igralka. Na igri sem pristala po naključju: s prijateljico sem šla na neko igralsko delavnico, ki jo je vodila Helena Buljan. "Pa ti si lepa, pametna, talentirana in tako dalje," mi je govorila, "moraš se vpisati na igro." Nikoli nisem imela te vizije zase, ampak vpisala sem se in potem silno uživala; zdelo se mi je celo, da se upiram pričakovanjem moje bližnje okolice, ki česa takega od mene ni pričakovala. V primerjavi z medicino, pravom in drugimi faksi, kamor so hodili moji prijatelji, smo bili mi kot v otroškem vrtcu! Djansko sem študirala nekaj zabavnega! (Smeh.) Iz te pankerske, uporniške drže se je počasi rodila prava ljubezen do igre: študije likov, poglabljanje v besedila, nov način branja dram, razmišljanje o motivaciji...

Mislite, da ste zaradi tega predhodnega znanja boljša režiserka? Ali pa vsaj bolj vešče ravnate z igralci na snemanju?
Absolutno. Ne samo, da bolje razumem, kako igralci razmišljajo – tega niti ne bi navajala kot glavno prednost. V tem pogledu sem enako omejena kot vsi režiserji. Igra mi je pomagala predvsem v scenarističnem pogledu: ko pišem, lahko dejansko zlezem v kožo svojih likov; vem, kako bi govorili, katere besede, kakšna mašila in kakšen tempo bi uporabljali. Ti me nosiš je, denimo, dobil štiri scenaristične nagrade – in igralci so mi takoj, ko so ga prebrali, povedali, da so navdušeni nad tem, kako logični in razumljivi se jim zdijo liki. Znanje igre mi pomaga pri razumevanju logike mizanscene, celo pri poprodukciji v montaži lažje razumem ritem in sekvenco prizorov. Študij igre mi ni samo pomagal - spremenil me je v to, kar sem danes.

Omenjate poprodukcijo. Ti me nosiš je videti kot tiste vrste kompleksen film prepletenih zgodb, ki zahteva ogromno "sestavljanja" v poprodukciji, montaži.
V bistvu ne. Film sva montirala z Vladimirjem Gojunom, ki ga poznam še iz časa študija. Začela sva se igrati in poskušati, kaj bi delovalo. No, imela sva to srečo, da je Danijel Hočevar, naš slovenski koproducent, pripeljal legendarnega Andrijo Zafranovića, ki nama je lepo rekel: "Otroka, a sta nora? Tega se ne počne tako!" Film v obliki, kot ga vidite zdaj, je popolnoma zvest scenariju. Če se začneš pri takem zapletenem filmu igrati in na pamet premeščati stvari, na koncu nastane popolna zmešnjava. Treba je upoštevati logiko sestavljanke in vzročno-posledične zveze: težje je ravnati z materialom kot pri klasični naraciji.

Vladimir Gojun je neverjetno nadarjen montažer, ampak najbolj – oprostite izrazu – zajebani in kompleksni prizori so sad najinih dolgih pogovorov. Dobra montaža ni kričeča, ne opozarja nase že od daleč; ujeti zna točno pravi trzljaj na obrazu, pravi pogled. Na take podrobnosti povprečen gledalec morda ne bo pozoren – ampak ravno to se ga bo najbolj dotaknilo. Ves spektakel vzporednih prizorov in podobnega je samo nadgradnja trdno položene osnove.

Film je črnogorski kandidat za tujejezičnega oskarja, kar je seveda velika čast, obenem pa tudi presenečenje; po svoji temi, igralcih, lokaciji to pač ni črnogorska zgodba; vsak gledalec bi rekel, da ima pred seboj hrvaški film. Bi bilo vam ljubše, če bi film predstavljal Hrvaško? (Hrvaški kandidat za tujejezičnega oskarja je letos Zenit Daliborja Matanića, še ena slovenska koprodukcija, op. n.)
Letošnji francoski kandidat za oskarja je Mustang – turški film, ki ga je turška režiserka posnela v turščini. Hanekejeva Ljubezen je bila avstrijski predstavnik na oskarjih, čeprav je bila Francija večinski producent, igralca pa Francoza. Naš primer torej ni nič nenavadnega. Evropa gre v tako smer, da bodo manjšinske produkcije obravnavane enakovredno z "domačimi" filmi. Zakaj se sploh lotevamo vseh teh koprodukcij, če jih ne nameravamo vzeti za svoje?

Že Mustang se mi zdi morda rahlo sporen primer, ker tematizira položaj žensk v specifični, patriarhalni, turški družbi. Naša zgodba – odnosi med očeti in hčerami – bi se lahko odvijala v Ljubljani, Berlinu, Beogradu ali Podgorici; isto lahko trdim za ostareli par v Hanekejevi Ljubezni.

Koprodukcijski model je gotovo najpogostejši in najučinkovitejši za avtorje, ki skušajo v naši regiji zbrati denar za snemanje celovečerca; po navadi se je treba obrniti na več kot eno samo državo. Ampak v isti sapi je tak model zahteven tudi za avtorja – kako doseči, da se države koproducentke ne vmešavajo preveč z lastnimi zahtevami in željami?
Tega je seveda ogromno, ampak meni se zdijo izzivi vedno zanimiva stvar. Konec koncev sodelujem z ljudmi, ki so del moje kulture – zdajle se na primer pogovarjava brez prevajalca – a imajo vseeno drugačno miselnost, energijo, ustvarjalni pristop ... Staršno zanimivo se mi zdi spopadanje s preprekami, ki se pri tem pojavijo. Če jih uspeš obiti, je končni izdelek veliko boljši od filma, ki bi nastal v majhnem, zaprtem krogu ljudi, ki drug drugemu samo prikimavajo. To je seveda udobneje, a dolgoročno preveč hermetično, da bi prineslo pozitivne rezultate. Kreativna nestrinjanja me silijo, da več in bolje razmišljam – seveda pa ne smeš dvigniti rok v zrak in se prepustiti vsem silnicam, ki pritiskajo nate.

Med pripravami na intervju sem bila presenečena, koliko spletnih zadetkov se z vami ukvarja na popolnoma tabloidni ravni; govor je o vašem temperamentu in tako dalje. Se vam zdi, da ljudje od ženske v tradicionalno moškem poklicu samodejno pričakujejo več vpogleda v njeno zasebno življenje? Bi se o moškem režiserju res pisalo, da je z njim težko delati – ali pa bi bil samo Umetnik in perfekcionist, ki pač za vsako ceno sledi svoji muzi?
Gotovo je nekaj na tem, kar pravite. Kar koli ste že prebrali, je bila samo ena plat medalje. Obstajajo seveda tudi izjave, v katerih me tako hvalijo, da mi je ob tem nerodno – in to ljudje, ki imajo za seboj sodelovanja s praktično vsem režiserji v teh krajih. Moj oče bi rekel, da je pomembno, kdo nekaj reče, in ne, kaj reče. Sicer pa trači in opravljanja spremljajo vsakega avtorja, tudi moške. Kadar imaš vizijo, ki jo hočeš uresničiti, se konfliktu z okolico ne boš mogel ogniti. Trudim se, da me take reči ne bi prizadele: pomembno mi je mnenje nekaterih ljudi, ne vseh.

V Ti me nosiš nam predstavite like treh hčera in njihove odnose s – tako ali drugače – odsotnimi očeti. Se je ideja rodila (tudi) iz želje, ženske like prikazati zunaj tradicionalnih okvirov vlog matere/žene/ljubezenskega interesa, ki jim po navadi pripadajo v filmih?
Absolutno. Ženske skušam prikazati kot polnokrvne like, kot osebnosti, brez zatekanja k stereotipom. Pa ne mislim samo tistih najosnovnejših stereotipov – nežna, karieristka, lepa in butasta – ampak tudi stereotipov v zvezi s tem, kako naj bi se ženska vedla v določeni situaciji. Ženska je človek – niti dve torej nista enaki – pa se jih še vedno tlači v nek skupen žakelj. Nikomur ne bi padlo na pamet, skupaj tlačiti Larsa von Trierja in Pedra Almodovarja, ker sta pač oba režiserja in moška; jasno je, da sta samostojna in različna avtorja. Tako je tudi meni pomembno, da je vsak lik, tako moški kot tudi ženski, polna osebnost – seveda pa so mi ženske bližje (Smeh.)

Kako ste izbrali malo Heleno Beljan, ki v filmu izvrstno upodobi Doro? Delo z otroškimi igralci je najbrž izziv, saj je treba najprej ugotoviti, kateri so na avdiciji samo zaradi ambicij svojih staršev, na samem snemanju pa najbrž z njimi ne moreš komunicirati enako kot z odraslimi, šolanimi igralci? Zdi se, da je vedno element tveganja v tem, kako se bodo obnesli na filmu.

Jaz imam ravno nasprotno izkušnjo. Doslej sem pri praktično vseh projektih sodelovala z otroki – z njimi ravnam kot z odraslimi. Ne obravnavam jih kot ljudi s posebnimi potrebami, pač pa kot male človečke. V določenih situacijah jih moramo seveda zavarovati, saj so posamezne stvari še zunaj njihovega izkustva in duševnega razvoja. Razen tega pa me imajo mulci radi, ker jih obravnavam kot enakopravne partnerje. Neverjetni frajerji so: če jim pokažeš spoštovanje, se počutijo pomembne in odrasle ter se temu primerno tudi vedejo. Nikoli mi še noben otrok na snemanju ni rekel, da nečesa noče narediti.

Profesorji na faksu so nam govorili, naj se izogibamo delu z otroki in živalmi – no, živalim se res izogibam, ker jih ne razumem. (Smeh.) Otroci pa se mi zdijo najboljši sodelavci, ker jih zanima čisto vse, če le nimajo občutka, da imaš od njih nizka pričakovanja in da so le modni dodatek za odrasle like. Starše so prosili celo, ali smejo priti na snemanje tudi takrat, ko niso imeli prizorov.

Kako sem izbrala Heleno? Na neki način me je spomnila nase v mlajših letih. Prvi dan avdicij je bila … srednje slaba, ampak na koncu smo jo spustili v drugi krog. Po koncu delovnega dneva sem pred hišo v dežju odklepala kolo in ugotovila, da sama vedri pod napuščem. Tisti dan je bila edina, ki je prišla brez spremstva. Takrat nisem preveč razmišljala o tem, ampak ko sem bila majhna, so tudi mene starši v imenu samostojnosti in iznajdljivosti povsod pošiljali samo. Na tečajih sem morala vedno dokazovati, da mi je mama zares dovolila priti (Smeh). Kje imaš očeta?, sem torej vprašala Heleno. - "Ne vem, moral bi priti … najbrž je pozabil." To se mi je usedlo nekam v podzavest. Do zadnjega kroga nismo vedeli, kdo bo Dora: vsi so navijali za deklico, ki ji je v resnici ime Dora in zdaj igra njeno najboljšo prijateljico. Ampak s Heleno sem »kliknila« na podzavestni ravni.

V vlogi Vedrana, Dorinega očeta, nastopi Goran Hajduković - Čupko – znan obraz hrvaške navijaške scene in nekdanji vodja obritoglavcev. Zakaj ste ga hoteli imeti v svojem filmu? Ker je videti »nevaren«?
Za to vlogo sem najprej res hotela dobiti šolanega igralca – vedno najprej pomislim nanje, ker njihov poklic pač spoštujem in z njimi rada delam. Ampak tokrat nisem našla nikogar, ki bi bil primeren. Šele pozneje, v poprodukciji sem dojela, da to v resnici nikoli ni bila vloga za igralca. Obstajajo vloge z zelo finimi odtenki, za katere naturščiki ne bi bili primerni – obstajajo pa tudi vloge, ki združujejo v sebi polarna nasprotja. V takih skrajnostih se igralec običajno znajde slabše kot naturščik; ves čas čutiš, da igra. Na avdicijo za vlogo Vedrana je prišlo več dobrih igralcev in ni mi bilo jasno, zakaj jim ne znam razložiti, kaj hočem od njih.

Ker sem se torej znašla v slepi ulici, sem začela razmišljati, kako naprej – in Gorana sem imela pred očmi, ker me je vodil po potencialnih snemalnih lokacijah. (V filmu imamo 90 snemalnih lokacij in na Hrvaškem je silna težava, ker nas location managerji vedno vozijo na istih pet krajev.) V nekem trenutku se mi je preprosto posvetilo, da bi bil Goran lahko tisti, ki ga iščem; verjetno mi je ideja podzavestno padla na pamet, ker ima nekatere stične točke z likom Vedrana.

Lik deklice Dore idealizira Zdravka Mamića in se z YouTuba na pamet uči njegove izpade. Verjetno se v tem skriva nekakšen komentar hrvaške družbe oz. tega, kakšne vrednote se idealizirajo in koga postavljajo na piedestal?
Mislim, da gre za jasen komentar, in ne samo hrvaške družbe. Za vzornika bi si lahko izbrala kogar koli – lahko bi bila tudi Kim Kardashian; meni se je zdelo zabavno, da bi bil to Mamić.

Kot direktor fotografije je pri filmu sodeloval Mario Oljača; zgodba je od začetka do konca zavita v izrazito hladne tone. Je bilo ves čas jasno, da boste snemali pozimi?
Z Mariem se že od študentskih let dalje gibljeva v približno isti barvni paleti, ki je obema blizu. Uporabljava celo vzorce, kakršne okrog prenašajo pleskarji, da najdeva prave odtenke; z ozadjem se mora ujemati tudi kostumografija in tako dalje. To je najin skupni rokopis.

Čeprav se film vrti okrog treh zelo prizemljenih, skoraj naturalističnih zgodb, se vanje vriva sanjska, skoraj nadrealistična motivika kamenja. Lahko o tem kaj poveste?
Ljudje smo eno in drugo: po eni strani smo izredno materialni, določeni z omejitvami lastnega telesa: če nekaj dni ne dobimo hrane in vode, bomo umrli. Obenem pa smo veliko več kot to, kar nas veže na zemljo. Hotela sem spojiti ta dva pola, ker sta oba del človeške izkušnje.

Ana Jurc