Gabriel García Márquez ni imel težav z zavračanjem filmskih ponudb: mirno je zavrnil vse ponudbe za odkup pravic za ekranizacijo svojega najslavnejšega romana. (Da je najbrž vedel, kaj dela, dokazuje (skoraj) edina izjema njegovemu pravilu. Ko je Mike Newell leta 2007 posnel prvo in do danes edino hollywoodsko ekranizacijo kakega Kolumbijčevega romana, Ljubezen v času kolere, je bil končni rezultat precej ... nenavdihujoč. Pisateljevi prijatelji so takrat govorili, da je posel sklenil le zato, ker je malo predtem dobil diagnozo raka in je hotel svojo družino finančno preskrbeti.)

Sto filmov v stotih letih
A vrnimo se k Stotim letom samote: Márquez je Weinsteina sicer gladko zavrnil, a je to storil na precej izviren in posreden način. Najprej je producentu popihal na dušo, da sta on in izbrani režiser - Giuseppe Tornatore - še najprimernejša za nalogo, če mora že kdo posneti film po tej knjigi. A ob tem je postavil pogoj, se spominja Weinstein: "Posneti morate celo knjigo, a potem izdati samo po eno, dve minuti dolgo poglavje na leto - in to vsako leto, naslednjih sto let."

"No, to je bila ena najelegantnejših zavrnitev avtorja enega največjih opusov v zgodovini književnosti, speljana s smislom za humor. Ni bil iskriv samo na papirju, iskro je imel tudi v očeh. In čeprav nikoli nisva bila tesna prijatelja, je vsakokrat, ko sem ga videl, rekel nekaj, kar je vplivalo name ali na moje delo. Magije ni prelival samo na papir, ampak jo je dajal tudi svetu," je za The Independent povedal Weinstein.

Márquez, ki je bil celo življenje zagrizen nasprotnik ameriškega političnega in kulturnega imperializma, je raje sodeloval z Evropo: v osemdesetih so, denimo, Italijani posneli Kroniko napovedane smrti (Cronaca di una morte annunciata) v režiji Francesca Rosija in z Rupertom Everettom v glavni vlogi, Danec Henning Carlsen pa je leta 2011 režiral Spomin mojih žalostnih kurb.

Weinstein je slovitega magičnega realista prvič spoznal, ko je odkupil pravice za brazilski film Eréndira (1983), za katerega je Márquez napisal scenarij. Producent, ki je bil takrat v poslu manj kot dve leti in še precej neizkušen, se je dobesedno tresel, ko je moral pisatelja poklicati, da bi mu povedal, da bo treba film skrajšati, češ da se je testnemu občinstvu zdel predolg. Nobelovec menda ni bil ogorčen, čeprav je predtem podoben predlog že zavrnil: "Če so jim zadnjice trzale na sedežih, potem je seveda tiste dele treba izrezati."

Pisatelj ga je menda pozneje še leta dražil zaradi komentarja o "trzajočih ritih", pa tudi zato, ker je za promocijo film ubral precej populistično pot: igralko Claudio Ohano je prepričal, da je pozirala za Playboy. "Bilo je popolno sožitje visoke in nizke umetnosti: nobelovec in Playboy. Ampak deloval je in film je bil v neodvisnih kinematografih uspešnica."

Prijateljski prepir ob obedu
Pozneje sta menda moža v devetdesetih skupaj preživela še nenačrtovan konec tedna v počitniški hiši pisatelja Williama Styrona na Martha's Vineyardu. Weinstein je menda nič hudega sluteč sedel k mizi, ko so v sobo prikorakali Styron z ženo, Márquez, predsednik Bill Clinton in Carlos Fuentes. "Pogovor je postal zares zabaven, ko je Marquez na dan privlekel ameriško politiko do Kube. Do današnjega dne sem navdušen nad tem, kako se niso strinjali, a so to počeli z inteligenco, smislom za humor, spoštovanjem in prijateljstvo. Po kosilu se je predsednik rokoval z mano in pripomnil: Tale Gabriel Garcia Marquez je pa res pojava - glede politike se z njim ne strinjam, ampak pisati pa prav gotovo zna."