Pisatelj je v 88. letu v četrtek umrl v Ciudad de Mexico in za seboj pustil nekaj ključnih del književnosti 20. stoletja, denimo romane Sto let samote, Kronika napovedane smrti in Ljubezen v času kolere. Spominsko slovesnost so mu v mehiški prestolnici pripravili v ponedeljek; spominu na pokojnega pisatelja so se poklonili vsi: od Baracka Obame do Maria Vargasa Llose, kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos pa je napovedal, da bo "na veke vekov živel v upih človeštva".

V odlomku iz nikoli objavljenega dela Márquez piše o 52-letni ženski, Ani Magdaleni Bach, ki na tropski otok pripotuje obiskat grob svoje matere; isto potovanje je naredila vsako leto že zadnji dve desetletji. Ana Magdalena, ženska "s kapljico grenkega parfuma za vsakim ušesom", se nato z moškim, ki ni njen mož, ljubi v hotelu, kjer je nastanjena.

Prvo poglavje romana z delovnim naslovom En agosto nos vemos je García Márquez na nekem literarnem večeru prebral že leta 1999.

Knjigo je od takrat naprej pilil vse do svoje smrti, a ker ni bil zadovoljen s koncem, je sklenil, da je ne bo izdal. Dediči njegovih avtorskih pravic tega še niso komentirali, a pisateljev urednik pri založbi Random House, Claudio López, je že namignil, da obstaja možnost, da roman izdajo kot nedokončano delo.

Če znate špansko, lahko odlomek, ki so ga objavili pri La Vanguardii, preberete tukaj.

Presenečenje celo za biografa
Zgodovina romana En agosto nos vemos se je začela kot samostojna kratka zgodba. "Novica je zame presenečenje," je za agencijo Associated Press komentiral pisateljev biograf Gerald Martin. "Zadnjič, ko sem govoril z Gabom o tej zgodbi, je beseda tekla o kratki zgodbi, ki naj bi jo povezal v knjigo še s tremi drugimi, nepovezanimi zgodbami. Zdaj pa govorijo o več epizodah, v katerih se ženska vsako leto pojavi na istem otoku in se zaplete v novo avanturo. Seveda zveni smiselno in najverjetneje se je Gabo res poigraval s to mislijo, najbrž že pred nekaj leti."

Špansko govoreči pisatelji, ki so jih pri Vanguardii prosili za komentar objavljenega odlomka, so ga seveda soglasno pohvalili: eden je Ano Magdaleno opisal kot "še eno fascinantno žensko, ki poseljuje strani Marquezove literature", drugi pa je uporabil krilatico, da je (bil) pisatelj kot "dobro vino", češ da "od prvega požirka, od prve vrstice dalje začutimo poseben okus, ki nas pritegne k nadaljnjemu branju".