muslimanskega moža. Kamp za hujšanje, v katerem na 13-letnice preži ostareli zdravnik.

Ulrich Seidl si svojih filmskih tem pač ne izbira subtilno.
"To niso filmi o Avstriji, ampak o zahodni družbi. Ti filmi so zrcalo nas samih," razlaga Seidl, 60-letni dunajski režiser, ki s svojimi deli dviga prah, že vse odkar je še med študijem na Dunajski filmski akademiji posnel film Ples (Der Ball, 1982), ki se vrti okoli maturantskega plesa v majhni avstrijski vasi, pri tem pa izpostavi vso hinavščino in lakomnost zadržane družbe, ki se eno noč na leto popolnoma sprosti. Dunaj je bil šokiran, ogorčen. Njegova domača vas, kamor je film umestil, pač ne. Akademija mu je nazadnje prepovedala nadaljnje snemanje šolskih filmov, češ da kvari podobo univerze, tudi po diplomi pa je Seidl večinoma prejemal le pisma zavrnitve.
Nazadnje se je lotil snemanja dokumentarnih filmov in oddaj za avstrijsko televizijo ORF in nemško-avstrijsko-švicarski 3SAT, nato pa počasi, brez ostrih rezov v procesu snemanja, prešel spet na igrane filme. "Ne delam nobenih razlik med filmi in dokumentarci. Tako je bil skovan termin 'inscenirana realnost'. To pomeni, da ljudje v mojih filmih niso igralci, a se včasih ne obnašajo tako. In to nekatere ljudi znervira. Hočejo popredalčkane kategorije," je povedal Seidl leta 1996, ko je imel za seboj že peščico takih žanrsko "dvoumnih" izdelkov.

Nazaj v kleti
Seidl je takrat razburil z dokumentarnim filmom Živalska ljubezen (Tierische Liebe) o ljudeh, ki so obsedeni z domačimi ljubljenčki. Film je sprožil val kritik, danes pa velja za kultnega. Posnel ga je v kleti - in na festivalu v Motovunu, kjer smo ga ujeli, je povsem nonšalantno pripomnil: "Klet je v Avstriji zelo priljubljena tema." Po trilogiji Paradiž, ki je tako razburkala javnost, se od žensk, svoje priljubljene teme, obrača k moškim. Moškim v kleti, je vse, kar je povedal o svojem naslednjem projektu.

Pri čemer se za zdaj še prah okoli Paradiža ni polegel. Prvi del, Ljubezen, ki smo si ga lahko ogledali tudi na lanskem Liffu, je že nakazal ton trilogije. Teresa (Margarete Tiesel), zajetna Avstrijka srednjih let, se odpravi na dopust v Kenijo. Iskat ljubezen. Sledita dve precej mučni uri medsebojnega izkoriščanja belopoltih Zahodnjakinj in temnopoltih lokalcev, brezkompromisno razkritih maščobnih oblog Seidlovih protagonistk in vpogled v obupno hrepenenje 50-plus-letnic po nekom, ki jih bo ljubil take, kot so. In pri tem slepo verjamejo, da so to 20-plus-letni kenijski prodajalci spominkov na plaži.
Eden bolj nelagodnih prizorov za gledanje je tisti, ko trojica žensk Teresi za rojstni dan v sobo pripelje domačina, ki mora s pentljo na svoji moškosti nato plesati pred njimi, nagrado pa dobi tista, ki ji uspe spraviti njegov penis v pokončni položaj. Nobena od njih pri tem ni uspešna.

Film razdelil javnost
Mnenja javnosti in kritikov so bila deljena. Nekateri gledalci so protestno odkorakali iz kinematografov. Nekateri kritiki, kot denimo Mark Olsen iz Los Angeles Timesa, so zapisali, da so liki v Ljubezni "nečloveške lutke, ustvarjene za Seidlovo zabavo", film pa oddaja "občutek nezaslužene, defenzivne superiornosti".
Še posebej prizadete so se počutile (samske) ženske srednjih let, ki so zelo osebno vzele film kot sporočilo, da so po določeni starosti le še patetične in neprivlačne kreature, za katere pravzaprav upanja za ljubezen ni več. To seveda ni tisto, kar je hotel Seidl s filmom sporočiti, saj je njegov primarni cilj, kot pravi, raziskovanje fiziologije, ne pa psihologije. "Ne sodim, samo prepuščam gledalcem, da pridejo do svoje razlage," je povedal v Motovunu.
Nato je na lanskem beneškem filmskem festivalu šokiral drugič. Paradiž: Vera, ki v ospredje postavi Teresino pobožnjaško sestro Anna-Mario (Maria Hofstätter), si je od italijanskih medijev prislužil oznako bogokletnega filma. Če slučajno katerega gledalca ni dovolj "stisnilo" ob Anna-Marijinem muslimanskem soprogu na vozičku, ki od žene zahteva, no, izpolnjevanje zakonskih obveznosti, je tu nato prizor njene masturbacije z razpelom. Seidl je takrat povedal, da je z vikom in krikom, da je povzročil pravi škandal na Lidu, zadovoljen.
"V vsakem filmu iščem način, kako pokazati resnico, ali vsaj resnico, kot jo dojemam jaz. Upoštevam, da nekomu morda ne bo všeč moj pogled na realnost. A za zgodbo lika v tem filmu je bistveno, da pokažem masturbacijo z razpelom, saj se ljubi z Jezusom. Samo zato, ker je tabu, še ne pomeni, da tega ne bom pokazal. Raje imam razburjenost kot tišino," je povedal za Hollywood Reporter.

Brezupno iskanje ljubezni
Tretji, zadnji film, Paradiž: Upanje odpre s skoraj identičnim prizorom kot prvi del. Le da namesto matere na postelji sedi prav tako "razlezena" hči Melanie (Melanie Lenz). Zdolgočasena 13-letnica, prisesana na svoj telefon, ki bi bila v resnici lahko tudi Slovenka ali Američanka, gre v tabor za hujšanje, kjer razvije nezdravo fascinacijo in odnos s 40 let starejšim "šarmantnim" zdravnikom, ki redno pregleduje njene vitalne funkcije.

Seidl ne skriva, da ga ženske - vseh starosti in fizionomij - fascinirajo. V trilogiji Paradiž tako spremljamo trojico žensk, ki pa bi jih vseeno težko označili za ravno tipične predstavnice svojega spola. Skupni so jim iskanje ljubezni na napačnih krajih, pri napačnih ljudeh, dvomi vase ter bolj ai manj zatrte in prikrite strasti.

Režiser priznava, da ni lahko najti igralce in igralke, ki ustrezajo tistemu, kar išče. Vsak proces iskanja je tako zelo dolgotrajen, včasih traja tudi več let, da najde pravega oziroma pravo. Ob gledanju Paradiža (da je našel Tereso, je testiral tri igralke po tri mesece) je jasno, zakaj. Redkokatera ženska nima težav s svojo samozavestjo in telesno podobo - Seidl pa se v teh filmih posebej posveti prav estetskim "pomanjkljivostim" - ne varčuje z bližnjimi posnetki bledega sala, kot žolca tresočih se trebuhov, nekompaktnih stegen in povešenih prsi.

Že gledalci se ne počutijo najbolj lagodno ob takem voajerskem opazovanju in raziskovanju človeških teles, kako se morajo počutiti šele igralke. To sicer po Seidlovih besedah ni največja težava - ta je najti igralca oz. igralko, ki je sposoben improvizirati. "Za to moraš iti globoko v vlogo in prek vseh svojih meja. Moje vloge so mešanica napisanega dialoga in tistega, kar v vlogo prinese vsak igralec iz svojega univerzuma."
Če gre verjeti Seidlu in če smo sposobni toliko samokritičnosti, je Paradiž podoba Zahoda. Morda se filmi s svojimi liki, zatrtimi strastmi in avstro-ogrsko navidezno samoobvladanostjo in urejenostjo zdijo tipično avstrijski, a Seidl je prepričan, da snema predvsem filme o patologiji sodobnega Zahodnega sveta. "Vsak ima težave s spolnostjo, s poželenjem, s samopodobo, z versko nestrpnostjo, s hinavščino," pravi Seidl. "To nikakor ni inherentno samo Avstriji."