Eno izmed presenečenj letošnjega Liffa je, da med najbolj razprodanimi projekcijami ni srbskega najstniškega "seksšokerja" Klipa, ne ameriškega oskarjevskega favorita Misije Argo, ne Hanekejevega canskega zmagovalca Ljubezni, temveč malo oglaševani film o priletnih Avstrijkah, ki hodijo v Kenijo po mesene užitke k mladim domačinom.
Paradiž: Ljubezen se ni znašel na praktično nobenem izmed predliffovskih seznamov slovenskih filmskih kritikov, a vseeno je to eden izmed redkih, za katerega so razgrabili vstopnice za vse tri predstave.

Seidl je sprva nameraval posneti film s tremi prepletenimi zgodbami teh žensk, a se je nazadnje odločil, da bo dosegel večji učinek z razbitjem zgodb. Tako je po Ljubezni uspešno svetovno premiero na beneškem filmskem festivalu z nagrado žirije doživel že drugi del, Vera, ki se posveča misijonarskemu dopustniškemu delu, prihaja pa še zadnji del trilogije, Upanje, ki hčerko protagonistke iz Ljubezni pošlje na shujševalni tabor.

Od seksturizma do shujševalnega tabora
Vsem trem delom je skupno obravnavanje kontroverznih, občutljivih in delikatnih tematik, pri čemer je verjetno najdrznejši tisti o seksturizmu, saj Seidl ne prizanaša nikomur izmed akterjev. Tako se kamera že v uvodnih prizorih brez milosti osredotoči na razgaljeno 50-letno Tereso (izjemno pogumna predstava Margarete Tiesel) z vsemi njenimi "šlaufi", povešenimi prsmi in zajetno zadnjico.

Teresa je na poti v Kenijo, na enega izmed tistih dopustniških paketov, kjer belke, pretežno srednjih let, od jutra do večera ležijo na hotelski plaži, ograjeni in zavarovani od "divje" plaže, ki jo kot mrhovinarji oblegajo afriški prodajalci cenenih ogrlic in zapestnic. Posnetek nevidne črte med belim in črnim svetom, med nekdanjimi evropskimi kolonizatorji črne celine in domačini, ki še vedno, in še zlasti v Ljubezni, močno spominjajo na sužnje, je izjemen in ne potrebuje dodatnih razlag.

V iskanju ljubezni
Tereso prijateljica, obilna Avstrijka srednjih let z dredi in vročimi hlačkami, že izkušena v seksturizmu, vpelje v ta eksotični svet "sugar mam" in njihovega plena - mladih, obdarjenih in kompaktnih temnih teles. Samo da ob razvoju filma začenjamo dvomiti, kdo je v tej zgodbi zares plen in kdo plenilec. Gledalec težko izbere eno stran.

V enem trenutku vidimo objokano Tereso, ki si iskreno in naivno želi nekoga, ki bi jo imel zares rad. "Reci mi, da sem ti všeč." "Sem prestara zate?" "Koliko belk si že pripeljal v svojo posteljo? Nobene, res?" Tako sprašuje svojega mladega ljubimca, medtem ko ji on zatrjuje, da je lepa. Zalotimo se, da se ob tem tragičnem in težko gledljivem prizoru sprašujemo, kdo bi si zares želel nje in drugih upodobljenih žensk.
Spoznanje, ki ga nihče ne želi povedati na glas. Na celini, kjer imajo moška telesa svojo ceno, je razočaranje neizbežno - Teresa nazadnje plačuje ljubimcu, ljubimčevi "sestri in nečaku", nazadnje pa ji postreže še z zgodbo hudo bolnega očeta, ki potrebuje - denar.

Domačin kot darilo
A tik preden bi gledalec lahko svoje simpatije naklonil ženski, obupno željni ljubezni in telesne bližine, vidimo Tereso, kako s svojim mobitelom ovekovečuje impresiven ljubimčev penis, v morda najbolj šokantnem prizoru pa trojica prijateljic Teresi za rojstni dan pokloni domačina, ki ga četverica obravnava zelo podobno kot opico v enem začetnih prizorov. "Tista, ki ga pripravi do tega, da se mu dvigne, zmaga," evforično vzklikne alfasamica med njimi, nato pa sledi mučna igra mačk z mišjo, ki se konča z žalostnim spoznanjem, da se mu nikdar ne bo dvignil. Ne ob teh ženskah.

Film gre prek toliko meja, da nekje na polovici nehaš šteti. Seidl zavestno pokoplje politično, rasno in spolno korektnost, rezultat pa je pogumen in izjemno tragičen film, ob katerem gledalec pride do kar nekaj neprijetnih spoznanj.

Ocena: -5; ocenjuje: Kaja Sajovic