Beitz je vselej uspešno reševal težave in ima tudi tokrat načrt; podjetje naj bi rešil z novo podobo in novim poslovnim pristopom. Golo Mann, zgodovinar, tretji sin slavnega Thomasa Manna, začne po Bertholdovih napotkih pisati zgodovino znamenite družine Krupp, ustanoviteljice jeklarne. Toda bolj kot se Golo Mann poglablja v preteklost rodbine Krupp, bolj prihaja na svetlo osebna zgodba Bertholda Beitza iz druge svetovne vojne, ko je med nemško okupacijo Poljske rešil na stotine Judov, podobno kot jih je Schindler. Če bi lahko, bi jih rešil še več. Tisti, ki jih ni mogel, ga zdaj preganjajo kot nepomirjeni duhovi.

Berthold Beitz se izkaže za kontroverzno osebnost. Po eni strani rešuje nemški jeklarski ponos, ki zgodovinsko gledano ni bil nič drugega kot nacistična orožarna, po drugi strani pa ga preganjajo spomini na preganjane Jude. Beitz se mora soočiti z bolečo preteklostjo in jo sprejeti. Tako postane svetilnik za povojno Nemčijo.

Film je posnet po resnični zgodbi

Beitz se je leta 1938 zaposlil v Shellovi tovarni na Poljskem in ostal tam tudi po izbruhu druge svetovne vojne. Po okupaciji Borislava julija 1941, gre za mesto v današnji Ukrajini, je bila njegova naloga nadzor podjetja Carpathian Oil Company. Ker so bila naftna polja za nemške vojaške načrte izrednega pomena, je imel kot nadzornik možnost, da je izbral nujno potrebne delavce za delo v tovarni.

Na območju Borislava je bila velika judovska skupnost, številni Judje so bili kemijski inženirji, asistenti, mehaniki in drugi delavci v naftni industriji na tem področju. Ko je leta 1942 Beitz videl, kaj se je zgodilo z judovsko sirotišnico, se je odločil, da pomaga čim več Judom. Ker je bil vpliven človek, je bil obveščen o akcijah nacistov, zato je judovsko skupnost lahko vnaprej posvaril. Avgusta 1942 je rešil približno 250 Judov z vlaka, ki je bil na poti v koncentracijsko taborišče Belzec, tako da jih je označil za nujno potrebne delavce.

"Zaposliti bi moral kvalificirane delavce, namesto tega pa sem izbral krojače, frizerje, učenjake talmuda in jim nadel značke, da so ključni naftni tehniki," se je spominjal pozneje. Jude sta z ženo Else skrivala tudi v domači hiši, izdal je tudi številne lažne delovne dovolilnice, s katerimi je pomagal Judom. Leta 1943 bi ga skoraj razkrili, potem ko so na vlaku na Madžarsko prijeli dve judovski dekleti s ponarejenima dovolilnicama. Preiskavo gestapa je preživel, a so ga marca 1944 vpoklicali v vojsko.

Kot še navaja Wikipedija, je Beitz rešil življenje 800 Judom. Leta 1973 mu je izraelski Jad Vašem podelil priznanje Righteous Among the Nations, najvišje priznanje, ki ga lahko dobi oseba, ki ni Jud, za reševanje Judov v času holokavsta.

Umrl je leta 2013.