Arsenijević, 32-letni asistent režije na beograjski Univerzi za film in gledališče, je nase najprej opozoril s kratkim filmom (A)torzija (2003), ki je med drugim prejel tudi zlatega medveda za najboljši kratki film, nominiran pa je bil tudi za oskarja. Slovenskemu občinstvu pa se zdaj predstavlja s srbsko-nemško-avstrijsko-slovensko koprodukcijo Ljubezen in drugi zločini.

Naslov filma je Ljubezen in drugi zločini. Kakšno je razmerje med ljubeznijo in zločinom oziroma ali to pomeni, da je ljubezen zločin?
To me zdaj vsi sprašujejo ... V bistvu gre za to: jaz mislim, da ljubezen ni le cvetje, sončni zahodi in metuljčki. To je le na začetku, potem pa pride obdobje nečesa drugega. In ravno zato mi gre. Želel sem najti in v filmu predstaviti bolj čudne in zapletenejše oblike ljubezni, oziroma, kaj sploh vse je ljubezen. Bolj mi je torej šlo za to, da se s to temo ukvarjamo na drugačen način. Zdi se mi namreč, da nam je hollywoodski film izkrivil dojemanje ljubezni.

V filmu imamo mnogo razmerij, zelo pa je prisotno tudi žrtvovanje. Torej - ljubezen kot žrtvovanje?
Da, to je tudi ena izmed oblik. Lahko bi se film imenoval tudi Ljubezen in druga žrtvovanja, a bi ga potem prišlo gledat manj ljudi.

Torej smo bliže žrtvovanju pri Tarkovskem ali Bergmanu?
Tudi, čeprav je bližje moji poetiki trojica Jarmush, Kaurismaki in Almodovar.

Skozi ves film se vleče neka turobnost, ki kliče po neki katarzi - ampak ali jo tudi doseže?
Če bi delal neki srečen film o današnji Srbiji, ne bi bil iskren, saj je življenje v tranziciji zelo težko.
Sicer pa je film na festivalih vedno razdelili publiko med tiste, ki ga vidijo kot depresivenega, češ da prikazuje, da ljubezen ne obstaja, in tiste, ki ga vidijo kot optimističnega, češ da predstavlja ljubezen kot silo, ki vse razreši. Sam v bistvu nisem mislil, da bi dajal odgovore o tem, kaj je življenje, saj tudi sam nimam pojma. Bolj mi je šlo za to, da bi se gledalec začel spraševati, kaj bi sam naredil v podobnem položaju kot v filmu. Želel sem, da film bolj postavlja vprašanja kot odgovore.

Torej ni toliko bistvo v zgodbi, temveč v čustvih junakov?
Da, v filmu se najbolj dramatične stvari zgodijo med replikami, ko govorijo popolnoma neke druge stvari. Najbolj me v filmu zanimajo ravno čustva.

Eno izmed branj konca je lahko tudi, da se vsi žrtvujejo za Anico in za njen odhod v tujino. Vendar, ali je Anica junak s tem, da zbeži? Ali torej sreča v Srbiji ni mogoča?
Po nekih podatkih je v zadnjem času iz Srbije odšlo med 300.000 in pol milijona ljudi, največ mladih. Jaz nisem med njimi, a (še) ne vem, če bom nekega dne tudi sam odšel. Zato tudi nisem želel delati filma, ki bi predstavil, ali je bolje, da greš ali ostaneš. Film se bolj ukvarja s tem, kako je težko sprejeti takšno odločitev, saj je vsaka izbira na koncu zgrešena. Življenje namreč s tem ni končano - če ostaneš, si lahko misliš, da bi bilo bolje, če bi šel, če pa greš, se sprašuješ, ali ne bi bilo bolje, če bi ostal doma. Največja drama pa je ravno trenutek odhoda.

Če bi bila namreč ta odločitev enostavna, če torej v Srbiji ni ničesar vrednega tega, da ostaneš, bi bil ta film zelo kratek, saj bi Anica enostavno odšla. A teh v stotih minutah so predstavljene mnoge zgodbe, ki pokažejo, kako težko in zapleteno je narediti to odločitev in da je ravno to največja drama.

Zakaj se v filmu tolikokrat pojavlja pesem Besame? Ali zato, ker se v njej ponavlja verz "como si fuera esta noche la ultima vez" (šp. kakor da bi bilo to noč poslednjič)?
So stvari, ki te nekako dosežejo v pravem času. Tako sem pesem prvič slišal med pisanjem scenarija in mi je bila zelo všeč, nisem pa sploh vedel, kaj pripoveduje besedilo, saj ne znam španščine ... S tem, da pesem izvajajo različne osebe v različnih časih, pa sem želel ustvariti nekakšen krog dogajanja, ki se stopnjuje in iz katerega je težko priti ven.

Kakšni pa so načrti za prihodnost?
Narediti želim nekaj popolnoma drugačnega. Trenutno bi tako najraje eksperimentiral s filmsko formo združevanja igranega z dokumentarnim filmom.

Blaž Kosovel