Film ceste režiserja Petra Zacha je nastal po tem, ko je Zach v Berlinu srečal Aleša Štegra, slovenskega pisatelja, pesnika, prevajalca in kritika. Ta mu je pripovedoval o 35-dnevni pešpoti po zunanjih slovenskih mejah in Zachu se je porodila ideja o dokumentarnem filmu. In zakaj Slovenija? "Ker je čudovita dežela, tako zelo raznolika in tako majhna. In ker sva oba z Alešem Štajerca," nam pove Peter Zach, ki je po rodu iz Gradca. Film je nastajal osem let in govori o času, ko so po Evropi brez meja liki v filmu še hrepeneli, ko pa je ta prišla, so je bili neizmerno veseli. Konec filma nas opomni, da je vse to le še preteklost.

Mejno kot preteklost
Film nas popelje po obmejnih vaseh in skozi like obmejnih prebivalcev pripoveduje zgodbo o nekih preteklih, ponekod nostalgičnih časih, ko so Slovenijo od zahodnih sosed in tiste na vzhodu ločevale nenaravne ovire - politične meje. Spoznamo Dušana in Tino Bitenc, ki sta v Zazidu postavila hostel in njune jugonostalgične sovaščane. Branko Barič, sin Italijanke in Črnogorca, je bil in ostaja Jugoslovan. Zanj obstajata samo dve nacionalnosti: ljudje in riti. "Gre za zgodovino, za zgodovinsko osnovo, na kateri se je postavila Slovenija. Gre za temelj življenja, ki je preteklost, ampak ima še vedno vpliv v vsakodnevnem življenju in še vedno je del tega," jugonostalgijo vidi avstrijski režiser Peter Zach.

Aleš Šteger meni, da je minilo dovolj časa, da lahko spravljivo in realistično gledamo na to našo dediščino. "Nostalgija je začimba, ni pa nekaj, kar je konstitutivno za prihodnost," meni Šteger. V filmu slišimo najgrozljivejše doživetje Borisa Pahorja, ki ob kavi v tržaški oštariji pripoveduje o trpljenju zamejskih Slovencev. Pa Anjo Medved in Nadjo Velušček, ki imata vsaka svoj pogled na obe Gorici. Skozi avstrijsko Koroško nas z avtobusom popelje Maria Juwan in nas potolaži, da je danes spet veliko bolje, da se lahko brez težav znova govori slovensko. Podobno smo slišali v Trstu. Na slovensko-avstrijski meji spoznamo Marjeto Šapac, ki je preživela dve leti v zaporu zgolj zato, ker leži njena hiša ob meji. Spoznamo fotografa Stojana Kerblerja s Ptuja, strojevodjo Branka Školibra, pa carinika Vladimirja Željezića in Prekmurca Mikija Roša in Vincenca Ferenša. Vsem so meje nekoč narekovale način življenja. V času, ko je film nastajal, le še življenjsko filozofijo.

Na razglednici mi je pisal:
brez mej bi bil angel ali ocean,
tako pa sem človek.
Majhen človek v majhni deželi.
Moja dežela je manjša od hlačnega žepa,
zato so meje vsepovsod.
Vse je meja.

… je del tankočutnega besedila Aleša Štegra, ki aktualen, angažirani film, ki to ni hotel biti, nadgrajuje do popolnosti. "Oni govorijo neki aktualen politični jezik, jaz sem pa zavestno skušal govoriti neki drug jezik, ki se zoperstavlja regionalnim in ideološkim delitvam in poskuša vzpostavljati neko svojo pesniško logiko. To je edino, kar nam ostane v času, ko se zdi, da neki mehek neokapitalizem požira vse pore našega življenja," pove Aleš Šteger.

Brezmejno kot preteklost
Režiser filma Peter Zach nam pove, da je like, skozi katere nam pokaže lepote navidezno brezmejnega in omejenost preteklosti, izbral med potovanjem po Sloveniji. "Potoval sem okoli Slovenije, Aleš je šel peš. Skozi oboje sva našla ljudi, like in jih izmenjala," pravi. In medtem ko nas liki in besedila Aleša Štegra peljejo skozi čas meja, ki ga ni več, se gledalec zave, da tudi obdobja, ki se ga liki v filmu tako ali drugače veselijo, ko se o mejah pogovarjajo kot nečem iz preteklosti, ni več. Zasuk, ki ga režiser ni predvidel. "To je nekaj strašnega," pravi Peter Zach. "Med pripravo filma sem užival, ko sem med mejami prehajal brez potnega lista. To moramo dobiti nazaj," pravi Zach, a ocenjuje, da bo trajalo vsaj 5-10 let. Aleš Šteger pove, da je film danes, z vnovičnim vznikanjem meja, znova dobil aktualnost, na katero avtorji filma ob prikazu romantične brezmejnosti niso računali. "Iz lirskega opisa stanja nas je čas, v katerem je film nastajal, pripeljal v neki čas, ko se to, kar je bil popolnoma realističen opis stanja, zdi kot totalna utopija. Ko je film nastajal, ni bilo nobene utopije, le goli opis stanja, ki je vladal takrat, še pred dvema letoma, ki pa smo se mu intimno vsi odpovedali, čeprav je to absolutno narobe. Sam sem trdno prepričan, da je treba vztrajati, zagovarjati, se boriti za to, da domnevna utopija, ki je prikazana v tem filmu, ostane naša realnost."

Evropa nas je zazibala v pasivnost
Film ob aktualnih dogodkih, ko nam težko pridobljeni horizont znova kvari politična, iz Madžarske uvožena bodeča žica, vzbuja mešane - znova sladko-nostalgične občutke s primesmi grenke realnosti. "Stvari se lahko spremenijo, dokler se ljudje zavedajo realnosti," je prepričan Šteger. "Evropa nas je zazibala v neko domnevno pasivnost, čutimo se odgovorni zgolj zase, mogoče za najbližje, niti ne za državo, kaj šele za našo Evropo. To se bo moralo v miselnosti ljudi spremeniti, drugače Evropa enostavno ne more obstati."

Šteger opozori na še eno stvar: "Prihajamo iz brezmejnega, gremo v brezmejno, vmes pa smo ena sama meja. To vmesnost, ki jo poskušamo tako obupno definirati, jo živeti na neki odprt način, brez izločevanja, ampak s prehajanjem raznih pogledov, idej, to je velika kakovost, ki se v populističnih časih izgublja. Populizmi ne poznajo brezmejnosti. Populizmi poznajo zelo ostre meje, ki so kratkoročno mogoče tudi za koga izredno dobičkonosne, dolgoročno pa z njimi vsi izgubljamo."

Kaj je bilo prej - kura ali jajce
Film in njegov soustvarjalec Aleš Šteger nagovorita izjemno občutljivo temo. Populizmi ne poznajo brezmejnosti, pravi Šteger in ob videnem in slišanem se nam upravičeno zastavlja vprašanje - kdo je tisti, ki potrebuje meje? So meje le zato, da se z njimi hranijo populisti? Liki in skrbno izbrana simbolika v filmu nam na zelo preprost način pokažejo, da meje niso nekaj naravnega. Ne, narava in ljudje jih ne potrebujemo. Potrebuje jih nekdo drug. "Ljudje ob mejah morajo sodelovati, da bodo s tem pripomogli k temu, da se te znova odprejo. Prihodnost je v Evropi regij, ne v Evropi nacij," je prepričan Peter Zach. "S tem Evropa, kot smo jo poznali, izgublja možnost. In vprašanje je, kaj se bo zgodilo v vmesnem času, dokler ljudje ne bomo začeli znova iskati svoje nove Evrope. To se bo zagotovo zgodilo," je prepričan Šteger.

Film Brezmejno nam pokaže, kaj smo do včeraj še imeli, pa smo brez besed pustili, da nam to vzamejo - ne da bi to hotel. Je tako aktualen, da človeka ob gledanju prevevata nostalgija in bolečina. Pa ne nostalgija po obdobju, ki je del daljne osebne preteklosti, temveč po tistem izpred dveh let, ko smo imeli nekaj, kar je bilo veliko bolj naravno. Pa tega nimamo več. Zato bolečina. Absolutno aktualen film, ki ga mora vsak videti. Glasba ustvarjalcev Jelene Ždrale in Nina de Gleria ter Brine omenjene občutke le še dopolni.

Polona Fijavž, TV Slovenija