Dži Vun Kim (Jee-woon Kim) je za MMC predstavil vohunski triler, ki ga je Južna Koreja izbrala za svojega predstavnika v tekmi za tujejezičnega oskarja.

Južnokorejski film se je po prelomu stoletja po zaslugi nove generacije ustvarjalcev prebil med najvznemirljivejše svetovne kinematografije, med filmskimi ljubitelji po svetu pa je danes le malo tistih, ki ne bi poznali žanrskih mojstrovin kot Stari (Oldboy, 2003, Čan Vuk Park), Zasledovalec (The Chaser, 2008, Hong Džin Na) ali Ledeni vlak (Snowpiercer, 2013, Džun Ho Bong ). Tudi letošnje leto je bilo izredno uspešno za tamkajšnjo kinematografijo, saj so mednarodno sceno močno zaznamovali filmi kot Služkinja (The Handmaiden) Čan Vuk Parka, zombijada Vlak v Busan (Train to Busan) Sang Ho Džeona in Žalovanje (The Wailing)Hong Džin Naja.

Južnokorejski film pa se vseeno ukvarja z veliko temno liso. Še noben korejski film v zgodovini namreč kljub vsemu mednarodnemu uspehu ni bil nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. To prekletstvo bo v prihodnjih mesecih poskušal prekiniti film Doba senc (The Age of Shadows), zgodovinski vohunski triler, ki z razkošno produkcijo in izvrstnimi akcijskimi prizori uprizarja resnične dogodke iz korejskega boja za neodvisnost v 20. letih minulega stoletja. Režiser filma Dži Vun Kim je za MMC ob svetovni premieri v Benetkah spregovoril o svojem filmu, ki visoke upe upravičuje tudi s tem, da gre za ambiciozno koprodukcijo s slovitim ameriškim studiem Warner Bros.

Pomembno poglavje korejskega boja za neodvisnost
Film nas postavi v leto 1923, ko je bila Južna Koreja še globoko pod japonsko kolonialno oblastjo. Korejski policijski kapitan Džung Čul Li dobi nalogo, da se mora infiltrirati v uporniško gibanje in z njimi izvesti napad na policijsko postajo Džangro v Seulu, ki velja za simbol japonskega zatiranja Koreje. Boj med korejskimi uporniki in japonsko policijo se stopnjuje med železniškim prevozom razstreliva iz Šanghaja v Seul v akcijski sekvenci, ki so jo pohvalili tudi ameriški filmski kritiki, sicer vajeni spektakularnih akcijskih prizorov.

Dži Vun Kim nam razloži, da je kljub žanrski usmeritvi filma vse posneto po resničnih dogodkih. "V filmu so prikazana resnična dejstva in uporabili smo zgolj resnična imena upornikov. So sicer nekatere podrobnosti, okrog katerih zgodovinarji niso popolnoma poenoteni – recimo, v kolikšni meri je protagonist zares pomagal upornikom. Nekoliko sem moral spremeniti tudi starost glavnih akterjev, a velika večina zgodovinskih dejstev v filmu je točna."

Čeprav je ta zgodba za večino zahodnih gledalcev neznanka, pa gre nasprotno v Južni Koreji za enega izstopajočih dogodkov v boju za osvoboditev izpod japonske nadvlade. "Tudi sekvenca s prevozom eksploziva na vlaku iz Šangahaja v Gjongsong, kakor so takrat rekli Seoulu, se je takrat res zgodila." Prav ta v filmu zaradi izjemne režije zaseda osrednjo vlogo in režiser priznava, da gre za enega najtežjih prizorov v njegovi karieri, v kateri ni manjkalo podobnih izzivov. "Ni nam uspelo najti nobenega vlaka iz tistega obdobja, zato smo ga morali poustvariti v studiu. Bilo je zelo težko, ker smo morali poustvariti iluzijo gibanja in za to je bilo potrebnih veliko preizkusov in simulacij. Nobenih računalniških učinkov nismo uporabili, vse je posneto mehansko. Vsi premiki in vibracije so poustvarjeni fizično. Zelo težko je posneti takšen prizor na način, da izgleda popolnoma pristno."

Gledalci v Evropi in ZDA bi v filmu utegnili najti nekaj zelo znanih elementov. Zelo zanimiva je predvsem uporaba glasbe, ki je v dobršni meri zahodnjaška. V filmu tako slišimo skladbe Antonina Dvořaka, Louisa Armstronga, pomembno vlogo v ključni sekvenci na vlaku pa ima Ravelov Bolero. "Glasba v filmu je bila popularna v obdobju 20. let, še posebej sving. Pesem When You’re Smiling Louisa Armstronga so takrat na veliko poslušali po vsem svetu. Obstajala pa je pomembna razlika v kontekstu poslušanja te glasbe v ZDA in v Južni Koreji. ZDA je takrat doživljala renesanso. Nastopilo je obdobje razkošja, blaginja se je širila. V Južni Koreji pa so pod japonsko nadvlado to isto glasbo poslušali v zelo temačnem, zatiranem in žalostnem obdobju. V filmu sem hotel z isto glasbo poudariti to nasprotje med srečo ameriškega ljudstva in žalostjo korejskega. Vsaka skladba v filmu ima svoj pomen. Dvořakovi slovanski plesi so referenca na nacionalistične ideje, ki so takrat vladale tako v Evropi kot v Južni Koreji. Bolero pa je bil izvirno napisan kot ritualna glasba in izraža stopnjevanje rituala. Zato to skladbo v filmu slišite med prevozom razstreliva iz Šanghaja v Seul. Vlak, ki vozi razstrelivo, predstavlja napredovanje rituala, ki doseže vrhunec v eksploziji."

Južnokorejski film ni samo prelivanje krvi
Velik paradoks je, da tako uspešna mednarodna kinematografija v svoji celotni zgodovini ni prejela niti ene oskarjevske nominacije. Ali je v Koreji zaradi tega čutiti skepso glede pravilnosti podeljevanja nagrad Ameriške filmske akademije? "Oskarji so pač ameriška nagrada. Mislim, da so nagrade večinoma podeljene pravilno, še posebej tiste za režijo in igro. Za tujejezične filme pa to ne velja povsem, saj v svojih odločitvah pogosto zgrešijo. Gre pač za ameriški pogled na svetovni film. Vseeno pa to ne zmanjšuje vrednosti te nagrade, ki je tudi v Južni Koreji izredno cenjena."

Ali ima morda pri tem neuspehu prste vmes tudi to, da so bili najuspešnejši južnokorejski filmi največkrat žanrski izdelki, v katerih se na ekscesen način preliva veliko krvi? "Korejska filmska industrija proizvaja veliko filmov, ki ne vsebujejo nikakršnega prelivanja krvi in izražajo pozitiven pogled na svet. Res pa je, in to lahko povem iz lastnih izkušenj, da imajo zahodni gledalci raje korejske filme, v katerih se preliva kri," v smehu pove Jee-woon Kim, ki je svoj sloves kultnega režiserja s filmi, kot so Zgodba o dveh sestrah (A Tale of Two Sisters, 2003), Dobri, slabi, čudni (The Good, the Bad, the Weird, 2008) in Videl sem hudiča (I Saw the Devil, 2010) tudi sam zgradil na tem prijemu in s tem pomagal zgraditi takšen sloves korejskega filma.

Kaj prelivanje krvi v slogovnem smislu sploh prinese filmarju? "Preprosto všeč mi je barva krvi," svoj pristop jedrnato utemelji Kim, ki bi ob pozitivnih kritikah filma Doba senc utegnil postati prvi južnokorejski režiser s oskarjevsko nominacijo v žepu.