29-letna Beograjčanka, ki skupaj s svojo glavno igralko, danes 16-letno Isidoro Simijonović v Ljubljani predstavlja svoj prvenec, ne skriva, da jo privlači predvsem aktualni, stvarni svet in svet spolnosti.
Te v Klipu ne manjka, številnim pa gre v nos, da prikazuje precej nazorne prizore spolnosti med mladimi - Isidora je bila tako med snemanjem stara komaj 14 let. Šokantno? Seveda, ampak težko zanikamo, da gre za enega pristnejših in iskrenejših študij mladine danes.

Klip je zdaj obšel že celo vrsto festivalov. Kaj je bilo največja pohvala, ki ste jo slišali o svojem prvencu?
MM: Zame je bil največji kompliment – to sem večkrat slišala -, ko so mi ljudje rekli, da komaj čakajo, da vidijo moj naslednji film. Meni to pomeni, da jim je bil Klip zelo všeč in da si želijo videti več.

In najhujša kritika?
MM: Ko sem razmišljala o filmu, mi ni šlo za to, da bi bil ljudem všeč, saj ne gre za prijeten film, ampak izzove močne reakcije, tako da je bilo meni najpomembnejše, da ljudje ob filmu razmišljajo. Nekateri ljudje Klip obožujejo, drugi ga sovražijo, a dokler razmišljajo o njem pozneje, je to pozitivno. Obstajajo ljudje, ki jim ni všeč, kaj film prikazuje, a nimajo pripomb na to, kako je film posnet.

Veliko smo brali o tem, kako gre za prikaz srbske scene, srbskih mladostnikov. Pa gre pri Klipu zares za podobo Srbije ali pa lahko upodobljeno stanje apliciramo na neko splošnejšo sliko zahodne mladine?
MM: Da. Prva stvar je, da si nisem želela posneti razglednice Srbije, nima cela srbska populacija takih težav in se ne obnaša tako. Gre pa za del družbe, ki mislim, da ima trenutno težnjo, da rase. Po drugi strani pa, ker gre za avtentičen in skrajno realističen film, je prav zaradi tega postal univerzalen. Noben od problemov, s katerimi se ukvarja film, ni nastal v Srbiji niti ni ekskluzivno vezan na Srbijo, ampak lahko tak način obnašanja zasledimo v vseh večjih mestih po vsem svetu, zato mislim, da lahko film nagovarja ljudi po vsem svetu. Bili smo po res veliko festivalih in vidim po reakcijah ljudi, kako ga razumejo in kako pravijo, da se enake stvari dogajajo tudi pri njih.

Vem, da vam je všeč film Mularija ameriškega režiserja Larryja Clarka in veliko ljudi primerja ta film z vašim. Kje pa vi vidite razliko med filmoma?
MM: Seveda obožujem Mularijo, gre za kultni film iz časa, ko sem bila jaz majhna, s tem filmom smo odrasli. Bi pa poudarila, da si nisem vzela tega filma za zgled, ko sem razmišljala o Klipu. Name so imeli večji vpliv filmi jugoslovanskega "črnega talasa" (novi val, op. a.) in režiserji kot Dušan Makavajev, Žika Pavlović ali Saša Petrović in način, kako so se oni ukvarjali s problemi v družbi – zelo odprto in zelo neposredno – in kako so z veliko ljubezni pristopali do svojih junakov, ki so bili povečini ljudje z obrobja. Pa njihov način snemanja, ki je bil nekaj vmes med igranim in dokumentarnim filmom, delo z neprofesionalnimi igralci in tako naprej. In na to sem se naslanjala pri svojem filmu. Mi pa laska, da ljudje omenjajo Klip v istem kontekstu z Mularijo, ki ima neko moč in avtentičnost ter precizno in zelo neposredno obravnava točno določen trenutek. Mislim, da filma povezuje način, da se tematike sodobne mladine lotevata skrajno odkrito.

Pravite, da bi morali Klip gledati tudi starši, da bi vedeli, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Pa mislite, da tudi, če bi vedeli, bi lahko storili kaj proti temu? Hočem reči, se da ustaviti ta tok odraščanja?
MM: Mislim, da so prav starši tisti, ki so edini, da lahko to storijo in da mora starejša generacija pomagati mlajšim, pa pri tem ne mislim samo na starše, ampak tudi na državo, ki bi se morala sistematično ukvarjati s to problematiko. In mislim, da če bi se starši bolj trudili razumeti svoje otroke, če bi komunicirali z njimi, če bi razumeli, da njihovi otroci danes komunicirajo na drugačen način, ki vseeno je komunikacija. Vse se je spremenilo od časov, ko so bili oni mladi, in mislim, da je ta generacijski prepad danes vse večji in da bi se vsi mi morali bolj truditi, da razumemo današnjo mladino in jim pomagamo.

Naši generaciji so pretile nevarnosti, ki jih je prikazal Clark – (nezaščiten) seks, alkohol in mamila. Ampak Jasnini generaciji zdaj preti še nevarnost te virtualne resničnosti, kar zelo zgovorno pokaže Klip. Kaj torej lahko pričakujemo za naše otroke?
MM: Seks se mi sploh ne zdi nevarnost – to je najlepša stvar na svetu, zaradi njega svet sploh obstaja in mlajšim generacijam lahko samo zaželimo, da imajo kakovosten seks (smeh). Pa tudi virtualna resničnost v bistvu ni nevarnost – ko se spreminjajo civilizacijski tokovi in komunikacija, se moramo samo naučiti komunicirati na ta novi način in razumeti, kaj se tu dogaja. Nevarnost pa obstaja povsod, še ko prečkamo cesto, samo vedeti moramo, kako. Mislim, da se ne smemo bati novih stvari, ampak da jih preučimo in se naučimo delovati v tem novem konceptu. Mislim, da sta dominantni deformaciji današnjega sveta narcisoidnost in potreba po predstavljanju v tem okviru, in to je prek te virtualne resničnosti samo dobilo mnogo izrazitejši pečat. Mi pa moramo pomagati mladim, ki odraščajo v taki okolici, ki potencira prej omenjeno, čustva pa tabuizira in vse poteka zgolj na površju. In Klip je res postavljen v sedanjost, a gre dejansko za zgodbo o prihodnosti, in mislim, da se tega ne smemo bati, mladim pa da pomagamo, da izrazijo svoja čustva in da se jih ne bojijo. Samo tako lahko kaj spremenimo.

Isidora, kako pa se ti znajdeš v tem svetu virtualne resničnosti?
IS: Jaz se znajdem (smeh). Seveda vidim, da imamo skupaj s prijatelji vsi neke težave, povezane s tem, koliko bolj so danes medosebni odnosi in ljudje zaprti, o čemer govori Klip. Morali bi biti svobodnejši in naprednejši, v resnici pa smo precej bolj polni predsodkov in zaprti eden do drugega. In to se vidi v odnosih, jaz to vidim pri svojih prijateljih in jasno je, da te družba v nekem obdobju na nek način vkalupi, in vprašanje je samo, kako dobro in kakovostno okolico imate in nekoga, ki vas usmerja, kako se s tem spopadate. Obstaja veliko ljudi, ki tega preprosto nimajo.

Mislite, da je res samo naključje, da smo v zadnjem času iz Srbije dobili dva tako kontroverzna filma – najprej Srbski film Srđana Spasojevića, zdaj pa še vaš Klip. Od kod srbskim režiserjem taka želja po raziskovanju tabujev in temačnih tem?
MM: To ni samo stvar srbskega filma, ampak se mnogo mladih režiserjev ukvarja z brezkompromisnimi filmi – pa naj si gre za Srbski film ali pa za Tilvo Roš, Življenje in smrt porno tolpe … To so filmi, ki jih osebno ne bi označila za kontroverzne, ampak gre za filme, ki se brezkompromisno ukvarjajo z nekimi temami. In vidi se ogromna potreba mladih avtorjev, da povejo to zgodbo, vidi se, s koliko strasti so delali pri teh filmih. Mislim pa, da so srbski filmi, vključno s Klipom, zelo različni – ne obravnavajo istih tem, povezuje jih morda le seks, ampak seks je v celi kopici filmov. Lahko bi pa rekli, da jih povezuje tudi odnos do stvarnosti, v kateri živimo. Avtorsko smo popolnoma različni, je pa super, da veliko mladih režiserjev na svojevrsten način obravnava družbo.

Ste težko našli pravo igralko za vlogo Jasne?
MM: Ko smo končno našli Isidoro, ni bilo težko (smeh), smo pa dve leti delali kasting za to vlogo, ker se mi je zdelo, da so najpomembnejši del film prav igralci, da bi film deloval realistično in dokumentarno. Gre le za zelo kompleksne prizore in like, zlasti glavna junaka. Kompromisi se mi niso zdeli sprejemljivi, zato smo iskali, dokler nismo bili zadovoljni in takoj, ko sem videla Isidoro, sem vedela, da je to to. Popolnoma sem se zaljubila v te mlade, ko sem videla, kako nadarjeni so, kako voljni dela so, koliko energije imajo in strasti do česar koli, s katerim se ukvarjajo. Kako radovedni so, kako odprti do znanja, in meni je bilo delo z njimi v pravi užitek. Bilo je trdo delo, a v ozračju, polnem ljubezni in zaupanja, kar je bilo bistveno za nastanek Klipa.

Isidora, si imela ti ali pa tvoji starši kakšne težave z bolj eksplicitnimi prizori v filmu?
IS: Nisem imela težav, ker smo tako dolgo delali pri filmu. Ko sem dobila scenarij, so ga prebrali tudi moji starši, dolgo časa smo se pogovarjali o njem in se dogovorili, kaj pri teh prizorih bo resnično, kaj proteze in kaj posebni učinki. In na koncu smo se vsi na snemanju že tako dobro poznali in si zaupali, da na snemanju dejansko ni bilo težav, saj se da v takem krasnem vzdušju res delati. Kot igralki so mi bili precej težji nekateri drugi prizori v filmu, čustveno zahtevnejši prizori.

Kot predstavnica generacije, o kateri govori Klip, bi rekla, da gre za veren prikaz današnjih najstnikov?
IS: Jaz mislim, da je zares veren. Jaz mu verjamem, meni se zdi prepričljiv v trenutku, ko sem prebrala scenarij. Jasno je, da en film en more zajeti vseh mladih v Srbiji, a film odraža en velik del mladih danes. Ko sem prvič prebrala scenarij, sem mu verjela, in prav zato je zame predstavljal tako velik izziv, ker gre za nekaj, kar se lahko dogaja kjer koli.

Maja, če je Klip realističen prikaz generacije '93, '94, '95, kaj bi rekli, da je simptomatično za najino generacijo, 1983?
MM: Mislim, da so naše težave povsem drugačne – v smislu našega odraščanja, če govorimo o tem. Predvsem to, da se je družba popolnoma spremenila, komunikacija se je spremenila, odnos do intime in odnos do spolnosti, ki je v času odraščanja zelo pomembna. Mislim tudi, da je družba danes precej bolj pornografska, pa pri tem ne mislim na seks, ker je tega v bistvu še najmanj.

Kako pa ste vi preživljali svoja najstniška leta?
MM: Bilo je precej drugače, ampak to tudi zato, ker sem pripadnica generacije, ki je odrasla med vojno, kar ima spet neke povsem svoje posebnosti.

Če smo iskreni, si je Klip status spornosti prislužil prav in samo s prizori spolnosti. Zakaj mislite, da je ljudem toliko lažje gledati, denimo, prizore krutega nasilja kot pa bolj ali manj naravne prizore spolnosti?
MM: Prav to veliko pove o družbi, v kateri živimo, ker smo navajeni gledati eksplicitno nasilje, ki obkroža nas vse in je močno zastopano tudi v medijih. Medtem ko po drugi strani bolj realističen čustven prikaz seksa ni najbolj zastopana oblika prikazovanja seksa. Najpogostejše podobe seksa, ki jih imamo, so bodisi romantizirane iz ameriških filmov bodisi tiste iz pornofilmov, kjer ne obstajajo ne realnost ne čustva. Povsem drugače je bilo v 60. in 70. letih, ko smo imeli filmske prikaze seksa, ki so bili tako realistični kot čustveni.

Isidora, kako pa so tvoji prijatelji in sošolci sprejeli film in tvojo vlogo v njem?
IS: Večina ljudi, s katerimi sem govorila, je nad filmom navdušena, saj mislim, da so imeli redkokdaj priložnost, da jih nekdo nagovarja na tak način in da vidijo nekaj tako realnega in iskrenega, ki jih ne podcenjuje kot gledalce, ampak z njimi zelo odkrito govori o njihovih težavah. Prav to je po mojem mnenju razlog, da se jih je toliko odzvalo na ta film precej čustveno. Celo od veliko neznanih ljudi stalno dobivam sporočila na Facebooku, izraze podpore za lik, za Jasno, tako da sem jaz zadovoljna.

Klip je tako razvpit, da ga bo v tem smislu težko prekositi. Pa vseeno, kaj bo vaš naslednji projekt? Za Isidoro vem, da si želi najprej končati igralsko šolo.
MM: Tisto, kar je meni še naprej najzanimivejše, so odnosi med moškimi in ženskami ter seksualnost. To me navdihuje. Po drugi strani pa so mi predvsem realnost in družbene spremembe. Ne bi se mogla lotiti političnega filma, ampak bolj družbeno ozaveščenega filma.

Film je, morda presenetljivo, dobil celo finančno podporo srbske vlade. Kakšne so sploh v Srbiji razmere za snemanje filmov?
MM: Film je sicer res dobil podporo tako mesta Beograd kot ministrstva za kulturo, ampak mislim, da je v Srbiji filme snemati tako težko kot verjetno povsod drugje po svetu. Imamo svoje posebne probleme, je pa dobro, da se stvari premikajo. Mislim tudi, da so vsi filmi, ki so posneti v Srbiji, na neki način eksces, kot tudi mislim, da so dobri filmi eksces, ne pa rezultat sistematičnosti. Mislim, da je dobro, da imamo filme, ki so zelo priljubljeni in jih gleda veliko ljudi, po drugi strani pa, da imamo tudi t. i. art house filme, filme starejše in mlajše generacije, tako da so vse to dobre okoliščine za razvoj industrije in da vstopimo v boljše obdobje za srbski film.