Televizijski muzikal je forma, ki je na naših tleh skorajda neobstoječa, najdemo lahko le nekaj poskusov. Tako je na primer v 60. letih preteklega stoletja Televizija Slovenija posnela prvo televizijsko opero Doktor Petelin, pozneje sta bila posneta recimo še muzikala, kot sta Maček Muri in nedavni Zmaj v Postojnski jami, vendar gre v teh primerih za dela, ki so bila adaptirana, torej so bila prirejena za televizijo in niso bila ustvarjena posebej zanjo.

Kako se lotiti televizijskega muzikala?
Kot pove leta 1994 rojeni Bastič, ki podpisuje scenarij in režijo muzikala Butalci, je tudi za drugostopenjski študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) treba opraviti sprejemne preizkuse, del katerih je koncept, osnutek dela v času študija. In tako je bila njegova želja, da v okviru televizijske režije raziskuje režijo vsebin resne glasbe (koncertov) in poskusi ustvariti izvirni – tako v zgodbi kot glasbi – televizijski muzikal. V primeru muzikala, ki je ustvarjen posebej za ta medij, je potreben drugačen način razmisleka o zgodbi, scenariju, libretu, scenografiji in inscenaciji. Med študijem so se mu tako porajale različne ideje, intenzivneje pa sta se z mentorjem Markom Naberšnikom začela pogovarjati v drugem letniku študija.

"Prek razmisleka, da je dobrodošlo, če se gledalec lahko z zgodbo poistoveti že pred ogledom – govorimo torej o poznani tematiki – sva prišla na idejo, da bi bile osnova zgodbe o Butalcih. Gre za sklop zgodb, ki jih pozna vsak Slovenec, in jih ima načelno tudi v zelo pozitivnem spominu. Ideja za muzikal Butalci je nastala spomladi 2017, jeseni istega leta je že nastal scenarij, letošnjega januarja se je začela predprodukcija, ki je intenzivno trajala do konca aprila, ko je bilo delo posneto v štirih snemalnih dneh. V maju je sledila montaža, junija smo snemali glasbo, začetek julija muzikal tonsko obdelali, konec avgusta pa so sledili še barvna in svetlobna obdelava, posebni učinki in napisi," je povedal Bastič, ki ga na Butalce veže toliko spominov kot nemara skoraj vsakega Slovenca. Samo snemanje je trajalo štiri dni, in sicer pretežno v Polhovem Gradcu, en snemalni dan pa je bil v Ljubljani, kjer so snemali notranjost gostilne v enem izmed praznih oziroma izpraznjenih skednjev.

Tako učeni, da druge učijo, česar še sami ne znajo
Ker pa je Milčinski napisal kar nekaj prigod prebivalcev Butal – ki mimogrede "svoji vasi pravijo mesto, mlakuži potok, kočam hiše in hišicam graščine, ter so tako učeni, da druge učijo, česar še sami ne znajo” – se je bilo treba za muzikal omejiti. Sicer je prav vsaka izmed zgodb zabavna, vendar bi bilo nekatere težje televizijsko linearno uprizoriti – taka je na primer zgodba o tem, kako so Butalci kupovali pamet in jo prinesli domov v sodih. Zato je Bastič iskal zgodbe, ki so vizualno močne in so ponujale relativno preprosto inscenacijo z velikim učinkom.

Odločil se je povezati dve osrednji zgodbi, in sicer zgodbo o oropani občinski blagajni ter pripoved o lovljenju Cefizlja. Na ti dve pa je nato pripel nekaj izmišljenih prizorov, ki prav tako črpajo iz samih zgodb – uvodni song ima na primer nekaj aluzij na zgodbe, na primer sajenje soli, gasilsko brizgalnico, Tepanjčane in tako dalje, muzikal pa sklene zgodba o goreči cerkvi, ki je v resnici zgolj živo žareča luna. ”Najbolj dramatičen zaplet je v resnici v tem, kako oropajo občinsko blagajno. S tem pa lahko v zgodbo vpeljemo tudi Cefizlja – lik, ki ga poznajo prav vsi.”

V muzikalu, v katerem nastopajo znani slovenski igralci Jurij Drevenšek, Marjan Bunič, Tanja Ribič, Gregor Čušin, Jure Ivanušič, Konrad Pižorn - Kondi, Gojmir Lešnjak - Gojc in Ana Facchini, je vse zapeto v živo. Igralci so torej peli na snemalnem mestu, pri čemer so imeli v ušesu drobno slušalko, vsa glasbena orkestracija pa je bila posneta pozneje. To pa je zahtevalo igralce, ki so glasbeno aktivni in so se lahko lotili petja. Bastič pa je kot režiser, ki je na začetku svoje karierne poti, "imel neizmerno srečo, da so se prav vsi igralci odzvali pozitivno; za sodelovanje so se odločili vsi uveljavljeni igralci, ki so sodelovali pri projektu. Sodelovanje z njimi je bilo zelo tekoče – vsi so veliki profesionalci, ponekod vsekakor tudi popustljivi do mladega režiserja, delo z njimi pa poteka kot z vsakim človekom ali igralcem – vzpostaviti moraš pristen, iskren odnos; hkrati moraš vsem dati vedeti, da si jim na voljo. Če veš, kaj želiš, ti ni treba ustvarjati navidezne avtoritete; igralci sami začutijo, ali ti lahko zaupajo – sodelovanje je bilo izjemno prijetno. Res prijetno."

V pomoč pri snovanju libreta tudi odzadnji slovar
Poleg scenarija in režije pa je za Bastiča svojevrsten podvig seveda predstavljala tudi stvaritev libreta, saj – kot pove sam – ni bil nikoli dober v pisanju poezije. "Najprej je bila ideja, da bo libreto pisal nekdo drug; ko je to padlo v vodo, sem doživel hladen tuš spoznanja, da se bom te zahtevne naloge moral lotiti sam. Tu je name dobro deloval pozitiven stres, saj sem imel za oddajo scenarija rok – in je bilo pač treba nekaj napisati. Usedeš se za računalnik; veš, kaj mora biti vsebina; in pišeš, poizkušaš, brišeš, znova napišeš. Pomagal sem si tudi z odzadnjim slovarjem, in je kar nekako steklo."

Glasbo za muzikal je zložil Leon Firšt (1994), za katerega Bastič pravi, da je "eden najperspektivnejših mladih skladateljev, ki obvlada tako lahkotnejše kot resne, klasične glasbene zvrsti. Imel sem privilegij, da sem snemal njegov magistrski koncert na Akademiji za glasbo, kjer je končal podiplomski študij kompozicije – njegova inventivnost, izjemno poznavanje instrumentarija in neizmeren občutek za humor se kažeta tudi v njegovih resnih kompozicijah. Priljubljenost Veronike Deseniške pa dokazuje, da zna – s še zmeraj kakovostno glasbo – nagovoriti tudi širše občinstvo."

Med nadgrajevanjem scenarija za Butalce sta se oba ustvarjalca že večkrat sešla, na podlagi česar so se natančneje izoblikovali posamezni songi. Firšt pa je Bastiču dal tudi nekaj praktičnih nasvetov, da se je treba kot pri poeziji tudi pri libretu nujno držati neke ritmične strukture in tako je še najlažje imeti ob pisanju besedila v mislih že obstoječe glasbeno delo, na katerega se tako rekoč pripenja novo besedilo. Skladatelj pa je nato libreto za potrebe glasbe na nekaterih mestih deloma priredil.

Čemu pojoči in plešoči Butalci?
Vendar je tudi sam režiser glasbeno podkovan, saj je pred dvema letoma na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani končal srednjo glasbeno šolo iz solopetja, pred tem je na nižji glasbeni šoli v Trbovljah naredil deset letnikov klavirja, štiri letnike tolkal, petja in kitare. "Glasba pomeni veliko ljubezen v življenju in tudi zato je padla odločitev za muzikal," saj ga je od nekdaj zanimala televizijska režija. Poudarja, da ga sicer vsekakor zanima tudi film, vendar se za zdaj še vedno bolj najde v televiziji. "Predvsem čutim svoje poslanstvo v delu na nacionalni televiziji, saj je to pri nas edini prostor, kjer je mogoče ustvarjati televizijske vsebine, ki niso namenjene zgolj čim večjemu zaslužku medija. Iz ljubezni do televizije je torej sledila odločitev, da naredim nekaj televizijskega."

Kljub temu pa – nekoliko paradoksalno – priznava, da muzikal ni njegov najljubši filmski žanr in ga "le redki filmski muzikali prepričajo. Pri številnih se trudim, da med gledanjem ne zavijam z očmi. Zato bi tudi o vzorih težko govoril." Tako je ob razmisleku in raziskavi črpal iz filmskih muzikalov, ki jih je zgodovinska zakladnica polna. "Od tistih prvih – naj tukaj omenim, da je ne nazadnje prvi zvočni film ravno muzikal –, klasičnih na primer z Genom Kellyjem, do tistih iz 70. let, pa animiranih iz 90. let. Muzikal pa je izredno močan in priljubljen tudi v zadnjem obdobju, naj omenim vsaj naslove, kot so Nesrečnik, Ledeno kraljestvo, Dežela La La, Čarli in tovarna čokolade, Moulin Rouge …" Ob tem pa doda, so mu osebno morda še najbližje manj znani muzikali, pozitivno ga je denimo presenetil New York, New York, ki ga je leta 1977 režiral Martin Scorsese, tukaj je seveda še Kabaret Boba Fossa iz leta 1972 ter tudi vsi parodični Monty Python in South Park.

Izdatna esenca človeške arogance
Čeprav so Butalci prvo knjižno izdajo doživeli leta 1949, so bile posamične zgodbe objavljene že v prvem desetletju preteklega stoletja. Med drugim jih je Fran Milčinski v letu 1928 v živo pripovedoval na Radiu Ljubljana, s čimer je postal celo najbolj priljubljeno ime tega takrat še čisto novega medija na naših tleh. Butalci so svoje mesto dobili tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, pa tudi sicer ostajajo večni oziroma kdaj se zdi, da je njihova aktualnost vse večja, zato nemara niti ne potrebujejo prilagajanja duhu sodobnosti.

In kot glede tega za konec dodaja Bastič: "Kljub nekaterim idejam dela nisem želel aktualizirati, saj menim, da je najmočnejše in najbolj sugestivno v obstoječi obliki. Aktualizacija bi tako rekoč zahtevala drastičen ponovni razmislek in bi v današnjih razmerah veliko bolj mejila na tragedijo. Bila bi tudi veliko bolj politična, česar pa sem se za zdaj želel izogniti. Kako Butalci prodajajo Novo Butalsko banko, Butalskega policista napotijo odganjat prišleke … Morda kdaj drugič. Esenco človeške arogance polno nosijo že izvorne zgodbe."