Bergman je skušal ustvarjati neposredne filme, ki se ne izgubljajo v pretirani stilizaciji in ki razčlenjujejo odnose med spoloma ter večne eksistencialne teme smrti, osamljenosti in usode - ali kot se je izrazil eden izmed likov v filmu Divje jagode: "Hrepenim po smrti. Popolna, dokončna smrt."

Bergmanov umetniški credo je bila iskrenost, gola umetniškost mu ni bila blizu. Kljub temu v njegovih filmih umetniška dimenzija ne umanjka in njegov opus je bistveno zaznamoval eksistencialistični in avantgardni evropski film 20. stoletja.

Šah s smrtjo
Sedmi pečat iz leta 1957 velja za vrhunec njegovega eksistencializma, za "nadvrhunec" pa prizor šahovskega dvoboja med srednjeveškim vitezom in personifikacijo smrti. Zgodbo o križarjih, ki se na Švedsko vrnejo s kugo za petami, kot svoj najljubši film navaja tudi Woody Allen.

Omeniti velja tudi filme Divje jagode (1957), Molk (1962), Persona (1965), Kriki in šepetanja (1971), Prizori iz zakonskega življenja (1974), Jesenska sonata (1978) ter Fanny in Alexander (1982). Slednji je prejel štiri oskarje, vključno z nagrado za najboljši tujejezični film.

Poleg ponavljajočih se tem je Bergmanovo delo zaznamovala tudi uporaba značilne simbolike - vedno znova se ponavljajo motivi ure, ogledala, iste pokrajine in imena junakov. Dosleden je bil do te mere, da filmski kritiki še danes uporabljajo pridevnik 'bergmanovski', kadar hočejo povedati, da film secira boleče odnose med ljudmi.

Dramatičen odhod
Po Fanny in Aleksandru je objavil svoj umik iz filmskega sveta. "Zapustil sem obrt mesarjenja in kurbanja," je rekel v intervjuju za švedski časopis Expressen. "Počutim se, kot da je bilo vse skupaj delo kakšnega daljnega bratranca."

Kljub temu je kasneje še snemal televizijske filme - zadnjega, Saraband (2003, nadaljevanje Prizorov iz zakonskega življenja), je časopis Time v svoji recenziji opisal kot "poslednje zmagoslavno rjovenje legende", ki dokazuje, da "imamo opraviti z največjim še živečim režiserjem, ki je v osebnih agonijah vidi univerzalni pomen."

Filmski samouk
Ingmar Bergman, sin pastorja, se je rodil 14. julija leta 1918 v Uppsali, severno od Stockholma. Režije nikoli ni študiral. "Obrti" se je izučil, ko bi se moral posvetiti študiju književnosti, ki ga je vpisal na stockholmski univerzi. Raje kot da je študiral literarne klasike, je čas preživljal v gledališču, kjer se je začela njegova režiserska kariera.

Boj z demoni
V zgodnjih letih si je s kozjo bradico in baretko ustvaril markanten 'imidž'. Velikokrat je govoril o "demonih", ki so strašili po njegovi duši. "Družbo mi pogosto dela jata temnih ptičev: tesnoba, bes, sram, obžalovanje in dolgočasje," je leta 1987 zapisal v svoji avtobiografiji. Svoj poklic je opisal kot "pedantno urejanje neigovorljivega." Vseeno je več kot tri desetletja povprečno posnel več kot en film na leto.

Ženske njegovega življenja
Ljudi je seveda od nekdaj zanimalo tudi življenje moža za kamero. Bergman, ki se je petkrat poročil in slovel po tem, da se zapleta z igralkami v svojih filmih, je bil hvaležna tema govoric, čeprav so vse štiri njegove nekdanje žene (med njimi tudi norveška igralka Liv Ullmann) še po ločitvi o njem govorile le v presežnikih.

Najvišje časti
Med najpomembnejšimi nagradami za njegove dosežke sta zlata palma za življenjsko delo na 50. filmskem festivalu v Cannesu leta 1997 in oskar, ki mu ga je za filmski opus leta 1970 podelil Hollywood. V Cannes je po zlato palmo poslal Liv Ullmann.

Umik na samotni otok
Zadnja leta je Bergman preživel na otočku Faro ob švedski obali; svoj odnos do neprijazne kamnite otoške topografije je opisal kot "ljubezem na prvi pogled". V nekem intervjuju za BBC je opisal svoj mirni vsakdan: vsak dan ob treh popoldne si je ogledal en film iz svoje obsežne zbirke (štela je 4.500 naslovov); najraje je imel stare neme švedske filme, njegovi lastni pa ga niso preveč ganili. Na Švedskem si je šele v zadnjem obdobju pridobil veljavo velikega filmskega mojstra. Ustanovili so tudi po njem poimenovano nagrado, namenjeno mladim filmskim talentom.

Tih odhod
Novico o režiserjevi smrti je medijem sporočila njegova hči Eva, rekoč, da je umrl "mirno in nežno". Pokopali ga bodo v krogu prijateljev in družine, datum pa še ni določen.

V torek na TVS 2: Kriki in šepetanja
Velikemu režiserju se je verjetno najbolj primerno pokloniti z ogledom kakega njegovega filma: jutri ob 21.30 bo na 2. programu TV Slovenija ob 21.30 na sporedu drama Kriki in šepetanja, zgodba o sestrah - na smrt bolni Agnes, Karin in Marii, ki s svojo služkinjo živijo v poletni vili. Odnosi med ženskami so prava zakladnica zamer, frustracij, nevoščljivosti in ljubosumja. Ko Agnes umre, se še enkrat prikaže sestrama, ki pa ji obrneta hrbet. Sedanjost se preliva s spomini iz preteklosti.

A. J.