S filmskim minimaratonom Kinosloga. Retrosex. se Kinodvor letos na valentinovo poklanja erotični kinematografiji in nekdanjemu kinu Sloga, ki je bil svoj čas - z besedami Marcela Štefančiča Jr. - "svetišče in Ground Zero liberalizacije družbe".

Kuratorka Maša Peče je za to priložnost preskočila klasike tipa Tramvaj Poželenje ter večer obarvala tako z anonimnimi pionirji filmske pornografije kot tudi z velikimi avtorji erotične avantgarde (Walerian Borowczyk), seksploatacijskega undergrounda (Russ Meyer) in zlate dobe "porno chica" (Radley Metzger). Tako vstopnice za vse posamezne predstave kot tudi komplet za vse štiri še vedno lahko kupite na blagajni Kinodvora.

Kaj bomo torej lahko videli?
Ob 20.30 se bomo začeli ogrevati z Nemoralnimi zgodbami (Contes immoraux, 1974), enim najbolj čutnih dosežkov Poljaka Waleriana Borowczyka, mojstra nadrealistične animacije in francoske erotične avantgarde. Borowczyk je v svojem omnibusu zbral in erotično začinil štiri različna poglavja zgodovine; med drugim bomo tako priča nasladam zloglasne "krvave grofice Ezsébet Bathory iz 16. stoletja (igra jo Paloma Picasso!) in orgiastičnem slavju Lukrecije Borgie z bratom (kardinalom) in očetom, papežem Aleksandrom VI.

Ob 23.00 sledi "Enajsta predstava". Gre za izbor svobodomiselnih, eksplicitnih francoskih zgodnjih pornografskih klasik, t. i. "stag reels" iz prvih desetletij 20. stoletja. Vrnili se bodo vse do najstarejšega ohranjenega primerka hardcore erotike iz zgodnjega leta 1908 (A Les Culs d’Or), vmes pa preigravali vse od šeškanja in bičanja do misijonarskega položaja. To so filmi, ki so se vrteli v zakajenih (smokers') prostorih ter na od dima pomodrelih (zato blue movies) zabavah za moške (stag parties). Filme bosta v živo ozvočila Marko Brdnik na akordeonu in Marko Lasič z bobni in tolkali.

Zadnja dva filma maratona starostno omejitev dvigujeta na polnoletnost (prva dva si lahko ogledate vsi nad 15 let). Predzadnji bo ob 00.15 na sporedu ameriški V dolini superlisic (Beneath the Valley of the Ultra-Vixen, 1979), film, ki ga je beograjska cenzura leta 1981 prepovedala. Parodijo "Superlisice" je režiral nihče drug kot Russ Meyer, "kralj (s)eksploatacije, podzemlja in grindhousa". Dokončno se bo temperatura dvignila ob dveh zjutraj, z Osvobajanjem Misty Beethoven (The Opening of Misty Beethoven, 1976), erotično priredbo drame Pigmalion Georgea Bernarda Shawa. Zaplet je torej predvidljiv: seksolog si zastavi izziv, da bo s pomočjo rigoroznega spolnega treninga iz nespretne prostitutke, ki jo je srečal na cesti, napravil največjo ljubimko vseh časov. Film je režiral Radley Metzger, ki je bil v sedemdesetih pod psevdonimom Henry Paris kultna figura pornografije.

Retrokič razgaljenih deklet na plakatih
V petek bo v Galeriji na izhodu iz dvorane zaživela tudi razstava Plakati erotičnih filmov avtorice Metke Dariš, ki so jo v Dvoru pripravili v sodelovanju s Slovensko kinoteko (domov pa jo lahko odnesete tudi v obliki za to priložnost izdanega koledarja.

Prav plakati so bili namreč osnovno promocijsko "orožje" kina Sloga: tudi tistim, ki se ob njih niso drznili ustaviti, že od daleč sporočali, za kakšen film gre. Ker so jih distributerji praviloma naročali za celoten jugoslovanski trg, so bili ti oglasi le redko opremljeni s slovenskimi napisi, oblikovno pa gre večinoma za tiskarsko vse prej kot popolne izdelke neznanih avtorjev, ki se odkrito spogledujejo s klišejskostjo in kičem. In ravno odklon od danes vseprisotne računalniško obdelane popolnosti te plakate dela zanimive za vsakega ljubitelja kuriozitet.

O ideji za cikel, njeni izvedbi in izboru filmov smo nekaj vprašanj zastavili kuratorki Maši Peče.

V svojem uvodniku pišete, da "letošnje valentinovo v bivši Slogi kliče h kar največji inkluziji" - pa je taka skupinska izkušnja v družbi, kjer se je gledanje porničev od pojava videa dalje umaknilo v zasebnost, sploh še mogoča? Pričakujete zardevanje in zadrego?

V duhu Leta kina, kot smo zastavili naše praznovanje 90. obletnice kina na Kolodvorski, v katerem se prevprašujemo o vlogi in pomenu kina danes s pogledom nazaj in naprej, bo tudi to priložnost za preverbo, ali je to še mogoče. Vselimo se odziva gledalcev in jutri bomo izvedeli, ali bomo lahko podobne dogodke pripravljali tudi v prihodnje, tudi z zardevanjem in zadrego.

Veliko je bilo napisanega o tem, kateri filmi so bili prepovedani, rezani in cenzurirani v časih nekdanje skupne domovine. Pa je družba danes res toliko bolj odprta in sproščena? Je bil kakšen film, ki bi ga sami vključili v program, a ga zaradi morebitne recepcije niste?

Pri oblikovanju programa v smislu cenzure ni bilo nikakršnih omejitev, saj se je vendarle v programu znašel film Russa Meyerja, ki ga takratna cenzura ni dovolila predvajati. Vedno je bil erotični film odličen preizkusni poligon, lakmusov papir za odprtost družbe, predvidevamo, da bo tudi tokrat tako.

Ob omembi "retroerotičnega" filma marsikdo najprej pomisli na Globoko grlo, Emanuelle, Strah pred letenjem in podobne klasike. Sami ste pri sestavi programa ubrali manj shojeno pot, manj znane filme. Kaj je bil vzrok za vključitev vsakega izmed treh filmov in omnibusa?

Glede na to, da bi bila očitna izbira za program natanko vključitev omenjenih klasik, jih zato nismo. Želeli smo ponuditi širši, kalejdoskopski pogled na filmsko erotiko, ki presega zgolj mehko in trdo pornografijo s Sloginega utečenega repertoarja.

V duhu Leta kina smo vključili tako zgodovinske "kuriozitete" iz najzgodnejših začetkov kinematografije z glasbeno spremljavo v živo, zadnji celovečerec velikega Russa Meyerja, kultnega avtorja ameriške seksploatacije, brez katere geneze poznejšega pornografskega filma pravzaprav ne gre misliti, eno velikih imen evropske art-house erotike, Waleriana Borowczyka, ki se ga nekdanje Slogino občinstvo lahko še spomni po filmih Pocestnica (La marge) in Za samostanskimi zidovi (Interno di un convento) ter film Osvobajanje Misty Beethoven (The Opening of Misty Beethoven) z nekdanjega Sloginega repertoarja ter v režiji Radleyja Metzgerja alias Henryja Parisa, ključnega akterja zlate dobe ameriškega porno chica.

Zanimivo se zdi, da Kinodvor, ki je danes predvsem domovanje "artfilma", v času okrog praznovanja svoje 90-letnice ponosno poudarja svojo etapo erotičnega kinematografa. Je med erotičnim in artfilmom morda manjši prepad, kot si predstavljamo?

Kinodvor je od prehoda pod okrilje Mestne občine Ljubljana od oktobra 2008 mestni kino, katerega osnovni namen je prikazovanje kakovostne svetovne produkcije, to je edino merilo. Ponosni smo na vse dele svoje zgodovine, ki nas je pripeljala do zavidljivega dosežka – 90-letnice neprekinjenega delovanja kinematografa v dvorani na današnji Kolodvorski ulici. Ob takšnem jubileju je razumljivo in edino prav, da se spomnimo in poklonimo svoji preteklosti - ker je dvorana na Kolodvorski kar dobri dve desetletji gostila erotični kino Sloga, torej tudi tej etapi.

Kljub pogosti tendenci razmejevanja in omejevanja je filmska zgodovina vendarle zgodovina medsebojnega oplajanja in prepletanja, kar velja zlasti za polji filmske erotike in artfilma v 70. letih, ki pa jih tokrat tudi jemljemo pod drobnogled. In če vzamemo za zgled še enega najbolj vroče pričakovanih filmov z letošnjega Berlinskega festivala, Trierjevo Nimfomanko, tako kot nekoč na voljo v krajši in daljši različici, nam meja tudi danes morda ni treba začrtati.

Kje je meja med erotiko in pornografijo? V umetniškosti? V tem, koliko film "pokaže"? Je bilo to vaše merilo za (ne)vključitev v program?

Vaše vprašanje je pravzaprav izhodišče za nekoč razgreto in že dolgo trajajočo debato, ki jo bo naše valentinovo v nekdanji Slogi morda zopet pogrelo. Obiskovalci in poznavalci so seveda vabljeni tako k ogledu kot k razpravljanju. Bistvo našega letošnjega programa noči erotičnega filma pa je poudariti in prikazati bogato paleto nekega žanra, njegovo raznolikost namesto meja.