Oglas
Predstava Asimetrias, ki so jo v sklopu programa Festivala Ljubljana uprizorili v ljubljanskih Križankah, po ocenah kritikov, ki so produkcijo ocenjevali od njenega krsta leta 2004 na sevillskem bienalu flamenka, prinaša drugačno razumevanje flamenka, ki se ogiba klasičnemu razumevanju in predstavljanju flamenka kot folklorne plesne tradicije. Naslov predstave Asimetrias se navezuje na prostor, v katerem se razvije ples. Ta prostor je zasnovan na asimetrični perspektivi, in sicer na tem, da je predstava poklon več osebnostim razvoja flamenka in različnim slogom plesanja flamenka in da asimetrično, torej neuravnoteženo povezuje tradicionalne in bolj radikalne avantgardne pristope.
Najprej je bilo petje, šele potem je v flamenko prišel plesSkupine Andrésa Marina ne sestavljajo le plesalci, ampak tudi glasbeniki in pevci, saj Marinovi projekti od njegovega prvega nastopa na mednarodni sceni leta 1993 slovijo kot glasbeno-koreografske predstave flamenka. S tem Marin tudi opozarja na razvoj flamenka, ki v svojih začetkih v nasprotju z laičnim mnenjem ni pomenil plesa, ampak je bilo z izrazom flamenko označevano petje, kateremu se kasneje pridružita kitara in ples. Danes pod skupnim imenom flamenko tako razumemo povezavo treh elementov; to so petje (cante), ples (baile) in igranje kitare (toque de guitarra). V pisnih virih je flamenko prvič dokumentiran v 18. stoletju, zagotovo pa je ta plesno-glasbena oblika, k oblikovanju katere so bistveno prispevali cigani, obstajala že prej.
Sedem točk programa
V predstavi Asimetrias plesalci, trije pevci in glasbeniki v različnih glasbenih in plesnih slogih opozarjajo na to, da je flamenko v svojem bistvu kulturna mešanica; je nekaj, česar izvor se izmika dojemanju. V prvi točki z naslovom Metales skupina predstavi več kovaških pesmi. Sledi Espejismo, v kateri se slog petja navdihuje v južnoameriški glasbi. Luz de Cadiz v redko uporabljenem slogu vabi k spremljanju čutnosti in koketnega plesa treh plesalk. V točki z naslovom Marchena se plesalci poklonijo velikemu mojstru Pepeju Marcheni, ki je v svojem delu predstavljal radost pesmi z vzhoda države. Algeria para tres batas je naslov treh čustvenih plesov iz Cordobe. Izredno čustvena pesem, polna bolečine in trpljenja nosi naslov Generacion del 27, plesi in pesmi, ki jo spremljajo, pa so pokloni velikim pesnikom Rafaelu Albertiju, Miguelu Hernándezu in Garcii Lorci. Soleá y Bulerías pa ponese spomine k svobodi, mondeno k sublimnemu, tako da se vijugasta pot nejasno zamegli in izgine. Predstavljeni slogi so iz flamenkov Soleá de Triana, Soleá de Charamusco in Soleá de Alcalá.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje