France Starè je bil rojen 13. 4. 1924 v Šmartnu pri Litiji in umrl 18. 8. 1974 v Ljubljani. Ohranila se je njegova rojstna hiša, Staretova domačija, vendar je danes v lasti novih lastnikov, družinsko ime pa nosi trg v zgodovinskem središču Šmartnega.
Na bližnjih Vačah, za katere arheološko dediščino halštatske kulture se je prav posebej specializiral, stoji ob obeležju vaške situle tudi spominska plošča iz leta 1984 z naslednjim napisom: Prazgodovini Vač in Evrope je posvetil svoje življenjsko delo France Starè, arheolog, 1924 Šmartno pri Litiji – 1974 Ljubljana.
Zaradi vaške situle iz prve polovice 5. stoletja pr. n. š, ki je bila najdena leta 1882 in je danes v Narodnem muzeju Slovenije, je kraj v geometrijskem središču Slovenije eno naših najbolj poznanih arheoloških najdišč, Starè pa zaslužen za njegovo znanstveno raziskovanje in predstavitev.
Življenjska pot Franceta Starèta
Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu in v Celju, v slednjem tudi gimnazijo, na kateri je po prekinitvi zaradi druge svetovne vojne in sodelovanja v NOB-ju, maturiral leta 1945. V Ljubljani je nato na Filozofski fakulteti najprej študiral umetnostno zgodovino in nato arheologijo ter diplomiral leta 1948 kot prvi povojni diplomant staroslovanske in prazgodovinske arheologije. Doktoriral je pri sedemindvajsetih letih, leta 1952 z disertacijo o prazgodovinskih Vačah. Kot Humboldtov štipendist je v letih 1954–55 študiral v Münchnu in Marburgu na Lani. Po diplomi je bil uslužbenec – arheolog pri SAZU-ju, nato je bil na oddelku za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani v letih 1949–1955 asistent za prazgodovinsko in slovansko arheologijo, v letih 1955–1969 pa docent za prazgodovino (predmeti: Železnodobne kulture v Evropi s seminarjem oz. kasneje arheologija bronaste in železne dobe ter uvod v študij arheologije).
Krajši čas je bil tudi predstojnik oddelka, od leta 1970 pa višji znanstveni sodelavec za arheologijo Filozofske fakultete. Predaval je tudi na Filozofski fakulteti v Zagrebu in v Zadru ter bil član domačih in mednarodnih arheoloških združenj.
Akademik Stane Gabrovec je v dvanajstem zvezku Enciklopedije Slovenije opredelil vsebino in pomen Starètovega arheološkega dela: Pri raziskovanju starejše železne in pozne bronaste dobe je bil po 2. svetovni vojni med vodilnimi raziskovalci. Po metodi je bil tipolog in se je osredotočal predvsem na analizo form. Posebej pomembne so študije o kovinskih posodah in umetnostnem oblikovanju v železnodobnih kulturah na slovenskem ozemlju. Prvi je izdelal kronologijo železodobnega in poznobronastega obdobja na Slovenskem na podlagi domačega gradiva. Čeprav se njegova kronološka in metodološka izhodišča niso uveljavila, pomenijo njegove objave z zelo kvalitetnimi lastnimi risbami opazen napredek slovenske arheologije po 2. svetovni vojni.
Iz predavalnice na arheološki teren
Starè je v svojem delu združeval teorijo in prakso – univerzitetno predavalnico in arheološki teren po Sloveniji in Jugoslaviji ter tudi v tujini, v raziskave pa so na oddelku vključevali asistente in študente. V drugi polovici štiridesetih in v petdesetih letih preteklega stoletja je delal pri mnogih arheoloških izkopavanjih, sprva kot sodelavec in nato samostojno (Ptuj, Kandija pri Novem mestu, Pobrežje pri Mariboru, Ormož, dvorišče SAZU-ja in druge lokacije v Ljubljani, Kranj, Vače, Dobova, Vintarjevec pri Litiji, Sela pri Dobovi, Libna pri Krškem, Mengeš).
Napravil je arheološko topografijo več slovenskih zaokroženih ozemelj, v svojih raziskavah pa segel tudi v širši balkanski in alpski prostor. Najbolj znamenita in splošno poznana arheološka lokacija, kjer je deloval, so gotovo Vače, katerih kronologijo arheoloških izkopavanj je na kratko predstavil v intervjuju za Ljubljanski Dnevnik, 6. 5. 1964: Že leta 1877 so otroci prinesli vaškemu učitelju Peruzziju prve najdbe – zapestnice. Učitelj Peruzzi je o najdbah obvestil tedanji deželni muzej v Ljubljani, nakar so v letih od 1878 do prve svetovne vojne tod izkopavali direktor ljubljanskega Narodnega muzeja Dežman in preparator Šulc, knez Windischgrätz, vojvodinja Mecklenburška in številni domačini. Eden izmed njih, Grilc, je leta 1883 našel tudi izredno dragoceno situlo. Po prvi svetovni vojni so izkopavanja nadaljevali domačini in kasneje v letih 1932 do 1935 W. Šmit, ki je odkril naselbino ter po letu 1949 jaz, ko sem sondiral naselbino. /…/ Medtem ko imajo obilico izkopanega gradiva privatniki, je moč na Vačah izkopane predmete najti tudi v Ljubljani, na Dunaju, v Združenih državah Amerike in v Zahodni Nemčiji. Vače so bile v prazgodovini ena največjih naselbin v jugovzhodnih Alpah.
Najobsežnejše in dalj časa trajajoče Starètovo izkopavanje pa je bilo v Dobovi, ki ga je z današnjega zornega kota ovrednotila arheologinja v Posavskem muzeju Brežice, Jana Puhar: Raziskovalna dejavnost dr. Franceta Starèta v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila izjemnega pomena tudi za Posavje in za Posavski muzej Brežice, ki je v tem času vzpostavljal svoje zbirke. Izkopavanja arheološkega najdišča Na gomilicah v Dobovi med letoma 1952 in 1961, so odkrila več kot štiristo grobov iz pozne bronaste dobe. Bogati grob svečenice z bronastimi amuleti, razkošnimi zapestnicami in najstarejšimi odkritimi steklenimi jagodami v našem prostoru se je kot dolgoletni eksponat stalne arheološke razstave vtisnil v kolektivno zavest Posavcev. Izsledki raziskav dobovskega grobišča niso le pomembno doprinesli k razumevanju arheološke podobe Posavja, Starè je oral ledino tudi na področju poterenskih raziskav, saj so bile ravno na gradivu z dobovskega grobišča kot prve v tedanji Jugoslaviji izvedene antropološke analize žganih posmrtnih ostankov. Pred tem so antropološke analize izvajali samo na skeletih. Rezultate raziskav je dr. Starè objavljal sproti, a celovita monografija o Dobovskem grobišču na Gomilicah je izšla šele posthumno, uredil jo je tedanji kustos Posavskega muzeja, Mitja Guštin.
Pomen za slovensko arheologijo
France Starè sodi med pomembne slovenske arheologe po drugi svetovni vojni, bil je velik specialist za prazgodovino, arheologijo pa je povezoval tudi z umetnostno zgodovino in se posvečal razvoju duha prazgodovinskega človeka. Med njegova temeljna znanstvena dela sodijo monografske razprave Prazgodovinske Vače (ki je na temelju disertacije izšla leta 1954), Dobova ter Etruščani in jugovzhodni predalpski prostor (obe izšli posthumno leta 1975). Knjižne izdaje je večkrat opremil z lastnoročnimi risbami in v domačem arhivu na Ježici v Ljubljani so ohranjene tudi njegove izvirne risbe. Razprave in članke je objavljal v strokovni periodiki in znanstvenih revijah: Varstvo spomenikov, Arheološki vestnik, publikacije SAZU-ja in Narodnega muzeja, Inventaria Archaeologica, Naši razgledi … Bil je tudi urednik, organizator, predavatelj in član komisij tako v domačem kot mednarodnem prostoru; zelo pomembno je bilo njegovo predavanje na gostovanju na svetovnem arheološkem kongresu v Pragi leta 1966, na katerem je sodelovalo okoli 2000 strokovnjakov iz 85 držav. Ob znanstvenem, terenskem in organizatorskem delu je uredil tudi arheološki oddelek Mestnega muzeja Ljubljana in Posavskega muzeja Brežice.
Starè je ob teoretičnem arheološkem znanju razvijal tudi praktične ideje za vključitev najdišč v življenje kraja z namenom ozaveščanja o dediščinskih vrednotah, kar je na primeru Vač predstavil v zgoraj navedenem intervjuju v Ljubljanskem Dnevniku, ki ima nenavaden naslov: Piknik na predzgodovinski naselbini. Ob 1. maju 1964 so namreč na Vačah priredili slavje s piknikom, del sporeda praznovanja pa je bila tudi strokovna predstavitev arheološkega najdišča in napoved izgradnje turističnega doma. Starè je sodeloval na tej prvomajski prireditvi, saj je razumel potrebo po vključevanju lastnikov in uporabnikov dediščine v sistem njenega ohranjanja: Ta piknik je ena od možnosti, ki jih lepa okolica in pa dejstvo, da so na tem kraju živeli ljudje že pred več kot 3000 leti, dajeta za razvoj turizma na Vačah. /…/ Dom bi, razen tega, da bi bil baza za bodoča arheološka dela na tem področju, lahko postal izjemno zanimiva turistična atrakcija, v njem pa bi lahko prenočevali tudi šolarji, ki bi na arheoloških izkopaninah Vač otipljivo in praktično spoznavali zgodovino, ki je učbeniki ne morejo posredovati tako plastično. /…/ Vsekakor sodim, da bi najprej morali popraviti oz. razširiti kolovoz Vače – Spodnja Krona ter napeljati vodovod in elektriko. Šele nato bi lahko pričeli z gradnjo. Vsa ta dela bi kajpak morali nadzorovati arheologi, kajti teren na Vačah v arheološkem smislu seveda še ni dokončno obdelan. Arhivski zapis iz Ljubljanskega Dnevnika zelo nazorno priča, da je Starè znanstveno delo znal povezati z življenjem. Pomenljivo je, kako je razumel pomen popularizacije kulturne dediščine, in to v času, ko na tem področju še ni bilo takšnih izkušenj in možnosti, kakršne imamo danes.
Portretist sodobnikov
Manj poznano področje Starètovega delovanja pa je bilo slikarsko. Eno leto je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, vendar študija ni zaključil, vsekakor pa je bil nesporen likovni talent in je bil zelo dejaven ustvarjalec. Ustvarjal je v risarskih in slikarskih tehnikah, zlasti v olju na platno, njegov opus šteje okoli 250 slik, ki jih je predstavil na več kot dvajsetih razstavah. Posebno znan je bil kot portretist, saj je upodobil serijo bolj ali manj znanih sodobnikov, slikal pa je tudi druge motive; ni bil slogovni inovator, saj je njegov likovni izraz do konca ostal v okviru tradicionalnega, nekoliko stiliziranega realizma.
Ob razstavi Starètovih slik v Prešernovi hiši – Gorenjskem muzeju v Kranju leta 1971 je umetnostni zgodovinar in likovni kritik Andrej Pavlovec zapisal: Vsaj na videz se nam zdi, kot da je France Starè zasnoval razvoj svojega osebnega stila na podlagi proučevanja slovenskega slikarstva in da mu služi slikarstvo iz obdobja realizma zlasti pri portretih pa tudi pri krajinah kot izhodišče za dosego čim boljše risarske osnove za skrbno modeliranje obrazov, kjer ne zametuje problemov, ki jih ustvarjata svetloba in senca, to pa France Starè se posebno svojsko izkorišča. /…/ Če bi hoteli poiskati vzornika za ta del Staretovega slikarskega rokopisa, bi morali pokazati na oba brata Šubica in njun plenerizem ter na Vesela, trdna zgradba pa nas spominja na Ažbetov likovni princip. Toda takoj moramo poudariti, da to ni golo prepisovanje, temveč posledice študijskega pristopa, ki ga uporablja naš slikar pri svojem delu. /…/ Slikarstvo pa je dobro tudi takrat, ko ne prinaša inovacij, je morda manj pomembno v tokovih modernosti, vendar lahko nosi vse znake kvalitete. In takšno je tudi slikarstvo dr. Franceta Starèta. Znan je tudi po kopijah del različnih znamenitih starejših slikarjev, med njimi Rembrandta, katerega nedokončana kopija Nočne straže krasi domačo hišo na Ježici.
Starè in slikar Ferdo Vesel
Posebej je bil povezan s slikarjem Ferdom Veselom (1861–1946) in je po smrti uredil njegovo zapuščino ter leta 1948 pripravil razstavo in katalog v Narodni galeriji v Ljubljani. Zapis o Veselu je sklenil z opredelitvijo zadnjega slikarjevega obdobja in osebnim spominom: Ko je pričela pred kakimi petnajstimi leti njegova sila pešati, je začel posnemati sam sebe, svoja dela. S tem je za nas umrl slikar Vesel. Živel pa je še kot človek, ki ga je starost pootročila; vedno nove zamisli, včasih presenetljive, mnogo obetajoče, so ga prešinjale; ostale pa so le zamisli, kajti njegova tvorna sila je bila izčrpana. Zadnja leta se je mnogo ukvarjal z van Goghom, gledal reprodukcije, njegovo plastično tehniko in si želel videti resničnega 'van Gogha', trdno prepričan, da je le v slikah tega mojstra edina, prava rešitev vseh njegovih problemov, tedanjih in nekdanjih. Nekaj tednov pred smrtjo mi je dejal: "Napravil sem par dobrih podob, lahko bi jih več: pa je že tako, če človek vedno le grebe po stvareh in ne najde nikjer miru."
S slikarjem Veselom pa sta bila povezana že starša Franceta Starèta. V katalogu retrospektivne razstave Ferda Vesela v Narodni galeriji iz leta 1989 je pod kataloško številko 86 navedeno, da je slikar leta 1928 v Kamniku, kjer je družina nekaj časa živela, naslikal tri portrete družine Stare: davčnega uslužbenca Jožeta starejšega, njegovo ženo Marijo in sina Francija, pozneje je portretiral še sina Jožeta mlajšega. Vesel je Franceta Starèta portretiral kot otroka, v zreli dobi pa ga je kiparsko upodobil Jakob Savinšek. Oba portreta sta ohranjena v slikarjevem zadnjem domu na Ježici v Ljubljani, kjer je na današnji dan pred petdesetimi leti tudi umrl. Ti v olju na platno naslikani in v mavcu oblikovani podobi pričata o družinskem rodu in kulturnem okolju Starètovih, iz katerega je izšel tudi France Starè, ki se je trajno in častno zapisal zlasti v zgodovino slovenske arheologije.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje