Stal je tam na 'strmini' (Salita) San Moise. Na tisti ulici tam vzhodno od Markovega trga. Na tisti ulici, na kateri imate nanizane prestižne prodajalne od Burberryja pa do Prade na koncu. Bila je gneča. Seveda. Čeprav je bila ura že okrog desete zvečer, ko se Benetke običajno praznijo, je ta predel obsojen na … gnečo. Ja, stal je tam ob strani. S kitaro, v karirasti srajci, škornjih (ko je okoli ovinka prišel briljantino prepariran Italijan dolgih kodrastih las, v progasti 'bankirjevski' obleki in takisto kavbojskih škornjih, je bilo vse skupaj videti kot trk klišejev dveh civilizacij) in nekako je bilo kar pričakovati, da bo ravnokar zapel 'This Land is My Land'. Pa ni. Pa tudi ničesar drugega ni zapel. Kar stal je tam v svoji kavbojski opravi.
Kar nekaj minut, med katerimi sem jaz napela vse moči, da bi bila kot verodostojna potencialna kupka Zanottijevih škornjev in ne le radovedna opazovalka molčečega 'glasbenika'. Pa so ljudje vseeno metali kovance v škatlo ob njegovih škornjih. Nekaj časa sem ga še gledala, pa nekako nisem zbrala poguma, da bi ga nekaj vprašala; da bi ga vprašala, ali je patriot, razočaran nad svojo domovino. In zaradi česa (če sploh), sledi kritični osi Woodyja Guthrieja, ki je najbolj bistroumno izražena v kitici: Tam je bil visok zid, ki me je skušal ustaviti; na njem je bil napis: zasebna last; a na hrbtni strani je molčal – Ta dežela je bila ustvarjena zame in zate (Was a high wall there that tried to stop me; A sign was painted said: Private Property, But on the back side it didn't say nothing. This land was made for you and me.)”
In pa v stopnjevani skepsi zadnje kitice: Nekega svetlega sončnega jutra, tam v senci zvonika pri humanitarnem centru, sem videl svoje ljudi – stali so tam, lačni; in obstal sem razmišljujoč, ali je bila ta dežela ustvarjena zame in zate. (One bright sunny morning in the shadow of the steeple; By the Relief Office I saw my people — As they stood hungry, I stood there wondering if; This land was made for you and me.)
Pesem, ki jo je Bruce Springsteen imenoval za "eno najlepših pesmi vseh časov" in ki so jo mnogi neofolk glasbeniki v šestdesetih, v času vzpona protestništva in gibanj za državljanske pravice, oživili zaradi njenega političnega sporočila, bi dejansko lahko bila železni repertoar razočaranega ameriškega domoljuba, ki je nekje na tujem še vedno opeval to veliko deželo, ki se razteza od … do …
Ampak kavboj je še vedno molčal in cekini so še vedno padali v njegovo škatlo. Naključje je hotelo, da je stal na vogalu Calle Ridotto, na koncu katere je sedež organizacije La Biennale di Venezia, beneškega bienala torej, katerega gledališki festival je slabo uro poprej uprizoril predstavo, s katere 'je pobegnil' on sam, kavboj … Vsaj tako se je zazdelo.
Sem vojak, le vojak
Kajti uro in pol poprej je sedel tam. Na odru. Oziroma je sedel nekdo, ki mu je bil na las podoben. S svojim na filmski trak posnetim alteregom na parkirišču. V drugi klišejsko stereotipni podobi pravovernega Američana: v pick-up tovornjaku, na ogromnem parikiršču pred McDonald’som. "Odsevi, odsevi, vidim le odseve; pridejo in minejo. Kdo sem? Bojevnik, le bojevnik. Videl sem stvari, za katere vi ne bi verjeli (da obstajajo, op. P. B.). Tanke v ognju na obronkih Kabula. Opazoval sem drone, ki so se svetili v noči v bližini vrat Faludže. Vsi ti odmevi. Naj se izgubijo v času kot solze v dežju." To je nekakšna mantra moža, od katerega bi namesto This land is Your Land pričakovali kar God Bless America, torej znamenito domoljubno pesem Irvinga Berlina iz leta 1918, reakcija, na katero je bila Guthriejeva uspešnica; ali pa kar ameriško nacionalno himno. A on le ponavlja litanije o tem, da ni nihče, le vojak. Pa vendar gre tu za Matta Bissonnetta. Za specialca oziroma člana United States Naval Special Warfare Development Group, ki je sodeloval v atentatu na Osamo bin Ladna oziroma na Geronima, kot so ZDA v tajni komunikaciji imenovale vodjo Al Kaide. Pred nami je torej narodni junak, heroj, to, kar bi si moral želeti biti vsak mladi Američan. Telo in ‘duša’ po meri televizije Fox.
Neptunova sulica in lov na Indijance
Pa ne le to, da so Američani bin Ladna poimenovali z imenom legendarnega vodje Apačev, ki je ozemlje svojega ljudstva pred Američani branil sredi 19. stoletja, ko je 'igra' Indijanci vs. kavboji postala izredno krvava predvsem na novo pridobljenih in z zlatom bogatih ozemljih po zmagoviti vojni nad Mehiko, na katerih pa so tradicionalno živeli Indijanci. Še eno naključje je botrovalo temu, da je operacija Neptunova sulica (Operation Neptune Spear) lahko postala izhodišče izredno zabavne in z mnogo popkulturnimi referencami prežete politične satire in obenem ene najbolj inovativnih gledaliških predstav zadnjih let. Avtorji: barcelonska skupina Agrupación Señor Serrano. Naslov: Hiša v Aziji.
Še eno gnezdo zla ...
In res hiša oziroma maketa objekta, ki se je pridružil denimo Hitlerjevemu bunkerju na seznamu legendarnih zatočišč zlikovcev in tiranov, je jedro predstave, s katero barcelonsko gledališče Alexa Serrana nadaljuje svojo raziskavo novega koncepta, lahko bi rekli, opredmetene odrske umetnosti. Tako zgodbo o Lovu (nujno z veliko začetnico) 21. stoletja, torej o Lovu na bin Ladna, obenem pa tudi njeno kontekstualizacijo skozi bliskovito podani historiat verskih vojn spremljamo skozi 'igro' malih vojačkov. Ja, takšnih, s kakršnimi se 'mulci' gredo vojne.
Osama in njegova fontana v obliki delfina
Ti v gručah stojijo na strehi, nekateri pa posamič v zgornjih dveh etažah, v katerih je prebivala bin Ladnova družina, nihče pa 'si ne drzne’ v bizarno fontano v obliki delfina, katero je alkaidovski demiurg ukazal postaviti sredi svojega gnezda v Abotabadu in v kateri se je menda rad igral; ja, igral. Morda ribnika sploh ne bi smeli zgraditi. Morda je bil črna gradnja, tako kot zgornje nadstropje. Lokalni arhitekt, ki je načrtoval objekte na 3.500 kvadratnih metrih velikem posestvu, je namreč izjavil, da je bil v katastrski načrt vnesen le dvonadstropni objekt; tretje nadstropje bi tako lahko po hitrem postopku porušili.
No, v bistvu ga ne bi mogli, kajti celotno posestvo je obdajal trimetrski zid, odporen tudi na najhujše detonacije avtomobilov bomb in sličnega. Na dvorišču je bila še hiša za goste in še objekt, ki so ga uporabljali za komunikacijo s svetom in nadzor okolice; pravo prisluškovalno gnezdo s satelitskimi krožniki. Geronimo je namreč komuniciral le preko satelita; internet in telefoni na posestvu niso imeli kaj iskati. Verjetno tudi dovoljenja za satelitske krožnike Geronimo ni imel.
Še ena hiša in še ena hiša ...
15.000 kilometrov stran, v vojaški bazi v Severni Karolini, so zgradili natančno kopijo 'Hiše v Aziji'. Tam so igralec Chris Patt in še nekaj njegovih kolegov igrali bin Ladna in njegov entourage, Matt Bissonnette in 'tjulnji' (Navy Seals) pa so vadili vdor v alkaidsko utrdbo. Še eno kopijo so zgradili v Jordaniji; v njej je režiserka Kathryn Bigelow posnela film 00:30 – Tajna operacija (Zero Dark Thirty, 2012). Hiperrealizem te druge kopije je bil skoraj strašljiv, saj je originalno hišo posnemala v vsaki najmanjši podrobnosti, kot so jo zaznamovali dokumentaristi ameriških specialcev po eliminaciji Geronima.
Izdelali pa so tudi več maket tega objekta. Ena torej stoji na odru. In dva člana zasedbe s skoraj filigransko natančnostjo po njej premikata male figurice, v različne prostore makete pa postavljata miniaturne ekrane; vse skupaj snemata in projicirata na veliko platno. Na tem predvajajo odlomke iz filmov o Gerominu in Moby Dicku, pa različne računalniške simulacije detektiranja Sovražnika, posebej za predstavo ustvarjene videe in tudi odlomke iz računalniških igric - po uverturi z osamljenim 'kavbojem v pick-upu' tako predstavo vrtoglavo bliskovitega ritma 'zaštarta' pogled pilota, ki v simulatorju letenja 'vadi' let s končno destinacijo … newyorška dvojčka. Vse skupaj spremljajo standardi ameriškega (gangsta) rapa ter seveda sentimentalna klasika skupine Take That Back for Good kot emocionalni vrhunec in obenem tudi prelom (zlom) tistega, ki bi moral biti največji ameriški junak.
Pri vsem skupaj je bistveno to, da Agrupación Señor Serrano ne želi očarati le z efekti in z napaberkovanimi fragmenti iz resnične zgodbe (če je tu sploh možno govoriti o zgodbi in ne le o mitu) o Osami bin Ladnu in njegovem koncu ter z nekaj popkulturnimi fenomeni, ki jih je po tem ali onem ključu možno bolj ali manj samovoljno konstituirati kot različne aspekte širšega oziroma recimo sociološkega pogleda na operacijo Neptunova sulica.
ZDA še vedno preigravajo dialektiko kavboji - Indijanci
Ne. Predstava je poleg zares atraktivne forme živega montiranja posnetkov malih figuric in vnaprej pripravljenih filmskih segmentov verodostojna tudi zato, ker se vse skupaj 'zliva' v hipotezo, da je odnos kavboji - Indijanci še vedno reflektira menjalno dinamiko, ki nadzira in vodi ameriško vojsko in ameriške medije. Ampak če predstavo sklene vrnitev k osamljenemu kavboju, junaku, ki to noče več biti in ki še enkrat ponovi, da ni nič drugega kot zgolj vojak, ki uboga ukaze, se zdi, da v resnični zgodbi o Hiši v Aziji vseeno zmaga ameriška mentaliteta.
Zabaviščni park na mestu bin Ladnovega gnezda?
Potem ko so zgradbo najprej povsem demolirali, da ne bi postala eventualno romarsko središče islamskih skrajnežev in morebitnih drugih simpatizerjev Osame, so februarja 2013 lokalne pakistanske oblasti najavile namero o gradnji zabaviščnega parka na lokaciji bin Ladnove hiše. Minister za turizem in šport province Hiber Pahtunhva, v kateri leži Abotabad, je tedaj izjavil, da velikopotezni načrt nima prav nič opraviti z Osamo bin Ladnom ali z morebitno željo po operaciji Neptunova sulica izboljšati sloves regije, ampak zgolj z željo, da bi v to severnopakistansko provinco privabili čim več turistov.
Po poročanju BBC-ja so nameravali Pakistanci odšteti do 50 milijonov ameriških dolarjev za park, ki bi med drugim obsegal poligon za vodne športe, minigolf, skalnato plezalno steno, v njem pa bi bil tudi sedež padalskega kluba. Pa saj v bistvu ne gre za nov vdor zahodnjaške mentalitete in želje po razburljivi (a nadzorovani in varni) zabavi; saj so tudi bin Ladnovi oziroma njihovi oskrbniki pri krajanih radi kupovali 'izbrana' živila, skoraj najraje pa čokoladno Nestlejevo mleko ter pepsi- in kokakolo; pa šampone zahodnih blagovnih znamk. Lahko bi tudi rekli, da do koder seže slast po kokakoli, do tam seže tudi ozemlje, na katerem bodo verjetno vedno znova zmagali kavboji.