Koreografski plesni tandem Rosana Hribar in Gregor Luštek, predstavnika generacije sodobnih plesalcev zgodnjih 70 na slovenski plesni sceni, skupaj ustvarjata in plešeta že veliko let. Kot plesalca sodelujeta z uveljavljenimi koreografi sodobnega plesa, kot koreografa pri plesnih in gledaliških predstavah ter ustvarjata lastna avtorska dela. Za svoje delo sta bila večkrat nagrajena tako pri nas kot v tujini, med drugim sta letos v Novem mestu prejela Trdinovo nagrado za dolgoletne dosežke v sodobni plesni umetnosti.

Plesna predstava DUET 012 s podnaslovom Raznovrstnost mnenj je čudovita! je nadaljevanje plesnih duetov, ki sta jih začela razvijati ob osmi obletnici svoje profesionalne in intimne povezanosti. Tako plesni duet z naslovom 8 let kot duet 10 let sta prejela različne nagrade na mednarodnih koreografskih tekmovanjih, zadnji pa tudi nagrado povodni mož, ki jo slovenskim plesnim ustvarjalcem podeljujeta plesna šola Urška in zavod Media ples. Na podlagi dueta 10 let je nastal tudi kratki, desetminutni plesni film režiserja Petra Bratuše, ki je leta 2008 izšel v produkciji Felina Films.

Plesna miniatura 10 LET tudi uvede predstavo Duet 012. Na projekcijskem platnu se tako odvrti zgodba, ki v plesnem jeziku predstavlja zgodovino in različne amplitude intimne povezanosti Hribarjeve in Luštka. Skozi intenziven plesni izraz plesalca prehajata od agresivnih do nežnejših stikov v polju njunega prepoznavnega preciznega, energičnega in izbrušenega giba. Na štirih lokacijah vzpostavlja abstrahirane situacije, v katerih metaforično predstavljata izraz različnih področij svojega življenja.

Začetek v elegantno pogrnjeni restavraciji z nasilnim gibalnim srečevanjem, ki plesalca vedno znova privlači drug k drugemu, spominja na prvo spoznavanje kot usklajevanje na profesionalni ravni in kot iskre strasti, privlačnosti, vdirajoče v osebno življenje, na zasebnem polju. Začetni pretres vodi v uglašenost, nekakšno umiritev, ki izkazuje doseženo sinhronost plesalcev. Estetski pogled s ptičje perspektive skozi vzporednost plesalčevih gibov in smeri ter sledi, ki jih puščata na peščeni plaži vzpostavlja združitev njune zasebne poti. Naslednji prizor nas popelje v panoramski studio visoke stolpnice, kjer smo priča skorajda 'senčnemu' plesu – gibalno artikulirani zatemnjeni pojavi plesalcev v plesnih študijah in pripravah. Zatemnjenosti v območju javnega, profesionalnega delovanja je sopostavljeno vizualno nasprotje beline v zasebni, najbolj intimni sferi – dobesedno pod rjuhami, kjer sproščenost in igrivost odnosa izkazujeta brez čustev, a v perfekcionistični in inovativni telesni izraznosti.

Z vstopom plesalcev na oder ob koncu filma najprej zaključita s preteklostjo. Platno, na katerem se je odvrtela zgodba njunih desetih let, obrneta proti steni, v gibalno-plesni gesti pa izvedeta še simbolno usmrtitev prejšnjih let. Preteklost je dobila svoje vidno mesto in priznanje, gesta zaključitve določenega obdobja pa tako predstavlja posvetitev sedanjosti. Na izhodišču tega trenutka se začne energičen, neposreden ples, oster, a povezan gib, ki v popolnosti izkazuje njuno razumevanje plesa kot energije in valovanja. Telesi, podvrženi svobodni ekspanziji notranjega občutenja in prostorskega zavzemanja, izražata popolno predanost plesu in nenehnemu gibanju ter ustvarjata intenzivno dinamiko, še poudarjeno, ko trčita drug ob drugega. Njuna intimnost je telesna. Nenasičenost s čustvi in dinamizem teles ter njunih trkov, ustvarja skorajda surovo analizo njunega osebnega in plesnega odnosa, realnost, napolnjeno z golo telesno energijo brez iluzornega slepljenja. Njuno intenzivno, jasno gibanje ne pripoveduje zgodbe, je zgodba sama. Je gibanje, ki traja in išče nove izrazne možnosti, pri čemer gibalna govorica deluje dinamično in živo, je v izvedbi natančna in perfekcionistična, predvsem pa nabita z energijo. Vmesne zamrznitve giba so podoba te energije, njeno žarčenje, pa tudi moment ironije v plesu realnosti.

Struktura žive prisotnosti na odru se vzporeja strukturi plesnega filma. Začetno uglaševanje v skorajda nasilnem trčenju dveh gibanju podvrženih teles se izvrši z ambientalno glasbeno podlago s poudarjenim ritmom. V tišini se razpre osebno polje intimne povezanosti, kje v največji meri pride do izraza tudi iskanje svežega humornega izraza in samoironija poveličevanja ljubezenske sreče. Skupino Dan D in njihovo skladbo 'Love song, sad song' zaslišimo v prehodu na naslednje področje, kjer se zatemnitev plesalcev v filmu tokrat preobleče v gibalne geste problematizacije umetniškega ega v prid ustvarjalnemu delovanju. Že sama glasba pa intenzivira občutek (samo)ironije in sprejemanje stvari, kot so, kar se izkazuje tudi sicer v (za)resnosti, s katero se lotevata plesa, tehnični brezhibnosti, telesni dojemljivosti in intenzivnosti brez čustvene obloženosti. Da 'Love song' ne zaide v 'Sad song' v večji meri, kot je to običajno v življenjskem nihanju, poskrbi prehod na polje specifične intimne nežnosti. Na različnih koncih odra se vsak zase pripravi na ponovno združenje, na duet, ki ga nato zaključita z gesto z začetka filma, gesto, ki nakazuje ponovno najdenje, nadaljevanje skupne poti kot nenehni ponovni začetki.

Nika Arhar