Mednarodno uveljavljena pevca Bernarda Fink in Marko Fink sta prejela srebrni red za zasluge za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in predanost slovenski pesmi. Trošta, skladatelja in dolgoletnega glasbenega vodjo ljubljanske stolnice ter več zborov, pa je predsednik odlikoval z redom za zasluge za življenjsko delo in pečat, ki ga je pustil v slovenski zborovski glasbi.

Pripoved o ljubezni in predanosti glasbi
Bernarda Fink Inzko se je rodila v Buenos Airesu v družini slovenskih izseljencev. Kot nadarjeno mlado pevko so sprejeli na študij petja na visoki šoli za umetnost gledališča Colon v Buenos Airesu.

Leta 1985 je nastopila na pevskem tekmovanju Nuevas Voces Liricas in dobila prvo nagrado. Preselila se je v Evropo, kamor je že segla njena prepoznavnost. Čeprav je bila rojena v Argentini, se je čutila Evropejko, predvsem pa si je zelo želela obiskati Slovenijo. Eden izmed njenih prvih koncertov na evropskih tleh je bil decembra 1986 v Ljubljani.

Spada med najbolj iskane mezzosopranistke na svetu. Posveča pa se predvsem simfoničnemu repertoarju, samospevom in oratorijem. Blesti tudi v opernih vlogah. K sodelovanju jo vabijo dirigenti svetovnega slovesa, nastopa z uglednimi orkestri, med drugim z Dunajskimi in Berlinskimi filharmoniki in Londonskim simfoničnim orkestrom. Nastopila je na velikih koncertnih prizoriščih, vendar ima raje intimnejša prizorišča. Svoje znanje predaja mlajšim na mojstrskih tečajih po vsem svetu, poučevala je tudi na ameriški Univerzi Yale.

Pevka se lahko pohvali z obširno zbirko posnetkov na več kot 50 zgoščenkah, nagrajenih s številnimi priznanji, kot so grammy (2002), gramophone (2001) in diapason d'Or (1997). Leta 2006 je za obogatitev avstrijske glasbene kulture in vrhunsko interpretacijo velikih skladateljev prejela visoko avstrijsko odlikovanje, častni križ za znanost in umetnost, leta 2014 pa je za izjemne umetniške dosežke na področju poustvarjanja komorne vokalne glasbe prejela prestižni avstrijski naziv komorne pevke Kammersänger. Za zgoščenko Slovenija! je z Markom Finkom leta 2013 prejela nagrado Prešernovega sklada.

"Njena življenjska zgodba in umetniška pot je pripoved o ljubezni in predanosti glasbi, potovanju po svetu in o domovini ..." beremo v utemeljitvi odlikovanja.

Zgodba umetnika, ki izpolni svoje poslanstvo in s tem najde domovino
Bernardin brat Marcos Teodoro Fink je ob ljubiteljskem prepevanju za študij najprej izbral agronomijo na univerzi v Buenos Airesu, kjer je po diplomi poučeval agrarno zoologijo. Še naprej je prepeval, med drugim v Argentinskem polifonskem zboru in na Bachovi akademiji, nato pa je leta 1988 prejel štipendijo za študij petja v Londonu.

Dve leti pozneje, leta 1990, je debitiral v svoji prvi operni vlogi v veliki dvorani Festspielhaus v Salzburgu, kjer je postal eden od solistov tamkajšnjega deželnega gledališča. V jubilejnem Mozartovem letu 1991 je kot solist nastopil v operah Figarova svatba, Don Giovanni in Cosi fan tutte, nato pa se je leta 1994 odločil za samostojno glasbeno pot in se z družino preselil v Slovenijo.

Je eden najbolj iskanih basbaritonistov. Nastopal je v opernih gledališčih in koncertnih hišah po Evropi in drugje po svetu. Kot je še zapisano v utemeljitvi, je v treh desetletjih poklicne glasbene kariere sestavil zavidljivi poustvarjalni repertoar, v katerem so glasbena dela od baroka do sodobnosti, opere, oratoriji in njemu še posebej ljubi samospevi. Posnel je več kot 60 zgoščenk v šestih jezikih. S sestro je posnel zgoščenki Canciones Argentinas in Slovenija!.
Za poustvarjalno delo je prejel več nagrad, med katerimi sta dva zlata orfeja pariške Academie du disque lyrique (1998 in 2000), dve nagradi Prešernovega sklada (1999 in 2013) in stanovska nagrada Sama Smerkolja (2016). Nagrajeni so bili tudi posnetki na zgoščenkah, pri katerih je sodeloval, denimo z nominacijo za nagrado grammy (2006 in 2013) in glasbeno nagrado britanskega BBC (2007).

Finkova življenjska in poklicna pot je, kot piše v utemeljitvi, "zgodba umetnika, ki sprejme svoje poslanstvo, ga izpolni ter s tem najde domovino in srečo, ki sta eno".

Za izjemni prispevek k slovenski sakralni in posvetni kulturi
Jože Trošt se je rodil leta 1940 na Colu nad Ajdovščino. Po študiju na ljubljanski Teološki fakulteti je leta 1967 odšel študirat na Papeški inštitut za cerkveno glasbo v Rimu. Leta 1970 so mu ponudili mesto ravnatelja ljubljanskega stolnega kora. Postal je tudi predavatelj cerkvene glasbe na teološki fakulteti, kjer je poučeval do leta 2003. Od leta je 1983 vodil poletne duhovno-glasbene seminarje za organiste, zborovodje in pevce. Pod njegovim vodstvom so se pevci strnili v zbor Sončna pesem. Obnovil je staro orgelsko šolo v Ljubljani. Bil je tudi sourednik revije Cerkveni glasbenik.

Skoraj 30 let je vodil Mešani pevski zbor Antona Foersterja, za katerega je napisal številne skladbe. Pod njegovim vodstvom je zbor ob razglasitvi slovenske samostojnosti prvi zapel slovensko himno v parlamentu.

Sodeloval je pri pri pripravi glasbenega sporeda ob obiskih papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996 in 1999. Ob drugem obisku je 2.500-članski združeni pevski zbor izvedel Troštovo t. i. Šestnajsto mašo, posvečeno Antonu Martinu Slomšku, ki ga je papež takrat razglasil za blaženega.

Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim je prejemnik odličja sv. Cirila in Metoda, za umetniško vodenje zbora Anton Foerster mu je Zveza kulturnih društev Ljubljana leta 2004 podelila zlato priznanje, istega leta pa je prejel tudi Gallusovo značko za delo na področju ljubiteljske glasbene dejavnosti.

"Vsestransko delovanje ter obsežni ustvarjalni in poustvarjalni opus pomenita izjemni prispevek Jožeta Trošta k slovenski sakralni in posvetni kulturi," je še zapisano v utemeljitvi.