Boštjan Gombač je nagrado Prešernovega sklada prejel za skladateljsko in koncertno dejavnost v zadnjih dveh letih. Natančneje, gre za dva popolnoma različna glasbena projekta: kot skladatelj in izvajalec je nastopil na koncertih z Big Bandom RTV Slovenija pod taktirko Lojzeta Krajnčana ter kot izvajalec dél slovenskih skladateljev ob sodelovanju harmonikarja Luke Juharta v okviru Društva slovenskih skladateljev v ljubljanskem Mestnem muzeju. Gombač glasbenemu svetu ni znan le kot klarinetist, pač pa kot multiinštrumentalist, ki vse pogosteje posega tudi po eksotičnih inštrumentih oddaljenih dežel, je tudi pevec, skladatelj glasbe za gledališče, film in televizijo, ambasador slovenske ljudske pesmi in v prvi vrsti odličen improvizator, ki se rad poigrava z različnimi glasbenimi žanri.

Glasbi je zapisan vse življenje, čeprav ne izhaja iz glasbene družine. Po pevski avdiciji pri rosnih šestih letih je pristal v zboru RTV Slovenija, od takrat pa se od glasbe ni več ločil. Zaljubil se je v klarinet in iz njega tudi diplomiral. Že kar nekaj let pa je ekspert tudi na vseh mogočih tolkalih, piščalih, flavtah, pojoči žagi, klavirju, trobenti in še marsičem.

Z glasbenikom smo se pogovarjali v oddaji Naši umetniki pred mikrofonom, ki jo pripravljamo v uredništvu 3. programa Radia Slovenija, Ars. Osredotočili smo se predvsem na nagrado Prešernovega sklada in na Gombačeve umetniške dosežke zadnjih dveh letih. Za začetek smo spregovorili o projektu, ki ga je imel z Big Bandom RTV Slovenija in dirigentom Lojzetom Krajnčanom, ter koncertu v koncertnem ateljeju Ljubljanskega Mestnega muzeja z Luko Juhartom.

Skladbo Brinje si maja izvedel z našim Big Bandom. Sledilo je še kar nekaj koncertov, k sodelovanju pa te je povabil dirigent Lojze Krajnčan, ki je celoten program napisal samo zate.
Res je. Se pravi, konec leta 2015 sta me v zelo kratkem časovnem razmiku, mislim, da okoli desetih dni, poklicala tako Lojze Krajnčan kot Nina Šenk. Zame je bilo to kot strela z jasnega. Lojze me je povabil k enemu izmed koncertov v ciklu Big Band v SiTi Teatru. Obema, Nini Šenk in Lojzetu, sem takoj rekel ja. Potem smo se pa dogovorili, kako bo stvar videti. Če začnem pri sodelovanju z Big Bandom, je bila moja želja, da ne bi igral skladb, ki jih igram bolj ali manj zadnjih deset ali dvajset let. Da bi se torej naredilo kakšno suito, originalno avtorsko glasbo, posebej za različne inštrumente. Da bi morda poskusil spremeniti zvok Big Banda. Da bi se prehajalo iz skladbe v skladbo brez aplavza. Dobro, potem so videli, da so imele nekatere skladbe tako efektne in jasne zaključke, da je bil aplavz skoraj nujno potreben, vsaj med publiko. Ampak sem tam, kjer je bilo le mogoče, med skladbami povezoval z glasbo in z različnimi frekvencami, zvoki, glasbili.

Tukaj je bilo tudi lepo srečanje; Lojze Krajnčan me je predstavil Branetu Skubicu. Odšli smo k njemu v Cerklje na Gorenjsko. To je gospod, ki se ukvarja s terapijo z gongi in drugimi terapijami. Do lani zares nisem dobro poznal gongov, pojočih skled in morskih školjk. Njihov namen sem že poznal, nisem pa se z njimi srečal tako od blizu. To je bilo res lepo srečanje, ki mi je odprlo nov zvočni spekter in dimenzije v mojem raziskovanju. Brane nam je potem zelo prijazno posodil gonge. S temi zvoki in inštrumenti, ki jih nimamo vsak dan priložnosti slišati v takem kontekstu, smo pri občinstvu, sploh na nezavedni ravni, ustvarili nekaj magičnega, nekaj mističnega. Tako da se nam je vmes vsem nekako odpiralo nekaj, pa se tega sploh nismo zavedali. Lojze je po obisku v mojem studiu, kjer sva šla skozi moj arzenal instrumentov, začel ustvarjati, vse novo, razen dveh skladb; začetna je bila že napisana za Primoža Flajšmana, ki me je tudi predlagal za nagrado Prešernovega sklada, za kar se moram zahvaliti. Če te namreč nihče ne predlaga, te nagrade ne dobiš. Prva skladba je bila torej napisana zanj. In potem drugi dodatek z naslovom Koliko je pa ura, avtorsko delo Lojzeta Krajnčana. Ti dve skladbi so že izvajali. Vse ostalo pa je bilo napisano posebej za ta prvi koncert 20. maja v SiTi Teatru v Ljubljani. Lani, torej še isto koledarsko leto, smo imeli tudi nastop na Jazz Ravne in v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Vsi trije koncerti so bili za cel sestav, za publiko in zame preprosto navdihujoči.

Ali lahko rečeva, da je bil ta cikel koncertov prav zaradi teh inštrumentov, gonga in drugih, rahlo terapevtski?
Mislim, da se nam pri vsakem obisku žive umetnosti, nečesa, kar se dogaja pred našimi očmi, našimi ušesi, da lahko to gledamo, poslušamo in vonjamo, nekaj mora zgoditi. Različne frekvence ali pa ista frekvenca lahko na dva človeka različno deluje. Ampak če gre za lepo frekvenco, se težko zgodi kaj grdega. Čeprav je treba paziti, se ni igrati s temi stvarmi, ampak vseeno smo odmerjali do mere, da se je ljudem odpiralo. Neka gospodična, ki je bila del ekipe Jazz Ravne, je na koncu dejala, da je zanimivo, ker so ljudje na koncert prišli trdi, v ramah togi, na koncu pa so imeli povsem drugo držo, so bili bolj sproščeni in nasmejani. Mislim, da to pove vse.

Če se malce oddaljiva od teh dveh koncertov: kako pa ti sam ustvarjaš glasbo? Ali veliko brskaš po sebi, imaš neko sorodno dušo, ki je sicer ne posnemaš, te pa morda usmerja, vodi, da se rodijo nove ideje? Ali izhajaš izključno in le iz sebe?
Brane Skubic, ki sem ga prej omenil, je rekel, da obstaja tunel, kjer so vse ideje že od prej. Tesla se je ukvarjal s temi stvarmi, s tunelom, s katerim se povežemo in iz njega marsikaj prejmemo. Misel je zelo močna. Kot sem dejal prej, sem največ delal zadnjih 10, 12 let za gledališče in za dokumentarne filme za nacionalno televizijo s Stanetom Sušnikom, z Alešo Valič, Hanko Kastelicovo in celim kupom drugih režiserjev. To je bila lepa izkušnja, ker sem imel težnjo, da za vsak film, vsako predstavo naredim nekaj novega. Vedel sem, da je godalni kvartet sestav, za katerega je, poleg orkestra, skoraj najteže pisati, ampak sem si to zadal, preden sem sploh vedel, ali bom sposoben to narediti. Se pravi, sem si lestvico postavil zelo visoko. Vendar sem poklical prave ljudi za godalni kvartet in sem vedel, da bodo znali nekatere stvari odigrati samo po mojih navodilih. To sem delal že pred leti za Voltairovega Kandida v SNG Maribor. Nekaj stvari pa so zimprovizirali tudi potem, ko sem povedal, kako naj igrajo. Morda s kakšnim drugim kvartetom to ne bi bilo mogoče. Prej sem omenil, kakšen je proces nastajanja glasbe za gledališče. Začneš takrat, ko imaš vse bistvo na mizi, ko je jasen stil predstave, ko se v tekstu določi raven jezika, ko veš, kakšna bo kostumografija, scenografija, kdo je v zasedbi, na kakšen način se bo delalo. Ali so songi v predstavi, ali bodo ozvočeni, ali bodo peli na podlago, ali bo glasba v živo. To je vse skupek, na podlagi katerega izbereš material in sredstva, preden sploh začneš delati glasbo.

Ali večkrat izhajaš iz svojega petja? V nekem intervjuju sem prebrala, da si pred leti želel svojo željo po petju dati iz sebe, da bi pel s svojim glasom, nekabarejsko. To si nekako našel v tej ljubezni Charlesa Bukowskega, ki je privedla do uglasbene poezije Smrt kadi moje cigare. Ali misliš, da je lahko glas tisti temelj kompozicije, da iz njega izhajaš?
Pri meni je pomembnejši notranji glas. Ko se usedem za mizo oz. računalnik. Veliko je razmišljanja, med vožnjo, med hojo, med čakanjem na kaj. Lahko tudi med kakšno drugo vajo nenadoma prileti neka ideja, na katero nisem niti mislil. Me nekaj prešine in to je morda ravno iz tega tunela prišlo ven. In se vprašam, zakaj ravno zdaj, ko se ukvarjam z drugimi stvarmi. Ampak tako je. Ko sem imel tri, štiri ali pet različnih dokončati v istem časovnem obdobju, se pravi dva meseca, sem delal glasbo za eno in potem istočasno za drugo predstavo. Vmes sem delal glasbo za dva ali tri dokumentarne filme, vadil z dvema, tremi skupinami in delal še predstavo, v kateri sem sam nastopal. Ko delaš, delaš eno stvar naenkrat. Nemogoče je v glasbi delati več stvari. Ko sem se torej usedel, sem delala za glasbo za Kralja na Betajnovi, in to je bilo vse. Se pa zgodi, da v nekaj urah narediš tri ali štiri songe. Potem pa nenadoma sledi "black-out", črna luknja. Ko se vsak dan usedeš, misleč, da boš zdaj kreativen. Zame je najboljša inspiracija rok oddaje. Ne čakam na muzo, ampak na podlagi vsega tega, podatkov, ki jih imam, na podlagi katerih vem, v katero smer gremo, ko izberem že stil in inštrumente, je veliko laže, ko se dejansko enkrat usedeš. Ni pa tako, da bi vsak dan vrelo iz mene. Vemo, da ne moremo biti vsak dan z najboljšo energijo. Tudi pri ustvarjanju imaš padce in idejne vzpone. A ko se usedeš, delaš eno stvar naenkrat. Ko greš na odmor, se ti pa med tem morda utrne ideja za tretji projekt.

Kar se tega tiče, sem zdaj malo bolj pomirjen, ker bom umirjeno ustvarjal vse za gledališče. Naredil bom kratek premor, predvsem zaradi teh ciklov koncertov z Big Bandom in koncertov Atelje, o katerih govoriva. Marsikaj sem do zdaj že zdržal in delal pod pritiskom, ampak bi rad naredil še kaj drugega. Lepa obdobja so. Ko se spremljam od srednje šole, sodelovanja z ljubiteljskimi pihalnimi orkestri in potem skoraj štiriletna epizoda v Pihalnem orkestru slovenske vojske, sledilo je obdobje skupin - Terrafolk, Katalene ... turneje ... in zadnjih deset, dvanajst let še intenzivno sodelovanje z gledališčem. Vmes se je vse to malo prepletalo. Ko pogledaš nazaj, je dobro narediti rezime, kako so se stvari odvijale. Ko me zdaj sprašujejo glede nagrade, lahko rečem samo, da je prišla v pravem času.

Toliko različnih stvari si v glasbi že počel, še počneš, boš počel. Kaj bi pa rad še dosegel? Kam gledaš, česa si še želiš? Kje te še ni, pa bi bil?
Pri meni ni konca v raziskovanju, v vedenju. Še toliko stvari je, ki jih ne vem, se jih moram naučiti. Toliko glasbil je, ki jih nimam, pa jih moram kupiti. Prav zaradi tega, ker me to vleče. Zvok me vleče, zgodba me vleče. Vleče me to, da se naučim veliko o tem, kako so zvok včasih uporabljali, kakšen odnos so imela do tega različna ljudstva. V tem kaosu, v katerem živimo, v tej zvočni poluciji, smo vsak dan preveč v zvoku oz. je zvok preveč okoli nas, hkrati se pa oddaljujemo od čistega bistva. Rad bi se naučil igrati na repliko domnevno najstarejšega glasbila tidldibab, s katerim sem se zadnja leta veliko ukvarjal pred lanskoletno smrtjo profesorja Ljubena Dimkaroskega. Imam željo po tem prazvoku. Pa tudi, da bi bil zdrav, da bi lahko kreiral še naprej. Ker če bom, bom lahko kaj ljudem zaigral, bom lahko šel tudi na kakšne tuje odre, spoznal nove umetnike. Ne samo glasbenikov. Mislim, da se moramo navdihovati vsi umetniki in da bi bilo dobro, da to začnejo početi tudi na radiih in televizijah. Da nas dnevno vključijo v program. Ker v bistvu nismo avantgarda zaradi tega, kar delamo, ampak samo zato, ker nismo vsak dan v medijih.

Alma Kužel, iz oddaje Naši umetniki pred mikrofonom na 3. programu Radia Slovenija (ARS)