Kot najstnika ga je bolj kot guljenje šolskih klopi privlačilo odkrivanje londonske klubske scene (kar se je kasneje z njegovim 'prestopom' med glasbenike izkazalo za dobro naložbo), zato verjetno ni vedel, kje leži Ljubljana. Morda je že slišal za Jugoslavijo, a ko se je leta 1979 pridružil skupini Composition of Sound, ki si je kasneje na njegov predlog nadela bolj modno zveneče ime Depeche Mode, si verjetno ni mislil, da ga bo njegov novi 'poklic' popeljal tudi na ta konec sveta. To se je ponovno zgodilo, ko so Depeche Mode na centralnem stadionu v Ljubljani nastopili na velikem koncertnem dogodku, ki se ga je po prvih ocenah udeležilo 12.000 obiskovalcev, odprla pa ga je neoglam skupina Placebo.
Dokončna odpoved dolgim turnejam?
Depeche Mode, trojica iz Basildona v bližini Londona - treba je seveda pripomniti, da nobeden od članov že dolgo ne živi več v svojem domačem kraju -, je prišla v Ljubljano v okviru svoje turneje Touring the Angel, na kateri predstavljajo svoj enajsti studijski album Playing the Angel. Ne le odličen odziv na album, tudi dolžina turneje - skupina ima za sabo že sto koncertov - pričata o tem, da ima slava začetnikov synthpopa ponovno takšne razsežnosti, kot jih je imela v obdobju od izida albuma Music for the Masses leta 1987 pa do 'duševnega in fizičnega kolapsa' nekaterih članov skupine sredi devetdesetih let po koncu zaradi Gahanovih ekscesov zloglasne turneje The Devotional Tour, ki je sledila izidu albuma Songs of Faith and Devotion.
Ne le ob koncu turneje zaradi zlorabe drog, alkohola in številnih nastopov povsem izčrpani Dave Gahan, tudi Martin Gore in Andrew Fletcher sta dolžino turneje The Devotional Tour vsaj delno krivila za svoje slabo duševno stanje (Fletcher se zadnjega dela turneje sploh ni udeležil). Ko so se po Gahanovem 'vstajenju' od mrtvih in temeljitem očiščenju telesa vrnili, so Depeche Mode zatrjevali, da dolge turneje zanje ne pridejo več v poštev. Turneja Touring the Angel ne bi mogla bolj zanikati teh besed, saj bo z več kot 120 nastopi prav najdaljše delovno popotovanje skupine.
Synthpop, elektropop, pop z dodatki industriala, pop, poprock ali pa vsega po malem?
Pravzaprav je kar nekoliko nenavadno, da mediji skupino Depeche Mode vedno označujejo kot zgolj elektropop zasedbo. Sicer popolnoma drži, da so bili - takrat še četverica, katere član je bil tudi Vince Clark - ob svojih začetkih zagrizeni promotorji tedaj še zelo svežega žanra. O tem priča že njihov prvi singel skladba Dreaming of Me, medtem ko je že pred to izdana mehanoidna in skoraj trdoelektronska pesem Photographic napovedala, da se skupina ne bo ustavila pri snemanju široki javnosti všečnih skladbic, temveč namerava raziskovati različne žanre. Ob predstavljanju albuma Songs of Faith and Devotion, ki je leta 1993 nasledil izredno uspešna albuma Music for the Masses - tega so zaznamovale skoraj himnično privzdignjene melodije - in Violator, se je tako nekoč popolnoma elektronska skupina znašla na odru skupaj z živimi bobni in kitarami, Dave Gahan pa je ob prepevanju skladb, kot je I Feel You, izživel svoje sanje, postati prava rockovska zvezda.
Čeprav si je z albumom skupina potrdila svoj gigazvezdniški status, pa vsi njeni člani niso bili povsem zadovoljni z novo usmeritvijo. Martin Gore je tako še več let kasneje trdil, da je bil Songs of faith And Devotion precejšen odstop od njihovega dela in predvsem 'pseudorockovski' album.
15-mesečni križev pot
Elektronika se je vrnila z albumom Ultra iz leta 1997, za katerega člani Depeche Mode nikoli niso niti pričakovali, da bo sploh kdaj dokončan. Snemanje v času Gahanove rehabilitacije se je vleklo kar 15 mesecev. A ravno ta album je pomenil vstop v 'drugo' življenje skupine, ki se je nadaljevalo z Exciterjem leta 2001 in zadnjim izdelkom Playing the Angel.
Od tarč posmeha do modnih ikon
Depeche Mode tudi tokrat nastopajo na odru, ki ga je oblikoval nizozemski fotograf, oblikovalec in režiser Anton Corbijn, ki z Depeche Mode sodeluje že od sredine osemdesetih let in ki velja za moža, ki je skupino 'odrešil' slabega imidža (spomnimo se samo videospota za pesem Leave in Silence, v katerem Depeche Mode veselo poskakujejo na gumijastih otroških žogah ali do čez pas potegnjenih hlač v spotu za sicer še danes zelo priljubljeno skladbo Just Can't Get Enough).
Mračna napoved se ne uresniči
Predskupina ljubljanskega koncertnega spektakla so bili Placebo, leta 1994 v Londonu ustanovljena neoglam zasedba, ki jo z Depeche Mode povezuje mračna ikonografija besedil in videospotov. Morda bi Brian Molko (vokal in kitara), Stefan Olsdal (bas) in Steve Hewitt (bobni) zamerili trditev, da ob izidu njihovega prvenca leta 1994 uspehu skupine Placebo nihče ni napovedoval dolgoživosti. A prepoznavni zvok 'Placebo' je očitno našel dovolj veliko tržno nišo, da Placebo še danes - po izidu svojega petega albuma Meds - veljajo za eno najbolj zanimivih in priljubljenih skupin.
Komur glasbe skupine Placebo in Depeche Mode po koncu koncerta ni bilo dovolj, se je lahko podal na afterparty ali v Mediapark ali Orto bar.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje