Cesaria Evora, ki je slovensko občinstvo prvič očarala leta 1997 in nato v letih 2000 in 2002 še dvakrat napolnila Križanke, je v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nastopila v sklopu ciklusa Glasbe sveta. Pri tem je treba povedati, da Cesariina melanholična glasba po razpoloženju še najbolj spada v zakajeno ozračje barov v Mindelu.

64-letna pevka je predvsem mojstrica žanra morna, ki čustvene, žalostne narodne pesmi zliva z ritmi violin, klarineta in orgel. Besedila njenih pesmi pogosto obujajo temno zgodovino suženjstva in izseljevanja, ki je zaznamovalo Zelenortsko otočje (kar dve tretjini ljudi, rojenih na tem otočju, živi v tujini).

Bose noge kot politična drža
Pevke, ki se je rodila leta 1941 v pristaniškem mestu Mindelo na otoku São Vicente, se je vzdevek "bosonoga diva" prijel zato, ker v znak podpore obubožanim otrokom in žensk svoje domovine na oder ponavadi stopi bosa. Čeprav njen glas navdušeni kritiki danes pogosto opisujejo kot mešanico med Edith Piaf in Billie Holiday, Evorina pot ni bila vedno brez ovir. Nenazadnje so jo "odkrili" šele razmeroma pozno, pri 47 letih, zares svetovno slavo pa je dosegla leta 1992, ko je v Parizu izšla plošča Miss Perfumado. Album Cesaria Evora iz leta 1994 jo je prikupil še ameriškemu občinstvu, drugo pa je, kot pravijo, zgodovina.

Glasbeno potovanje po svetu
Skladbe za zadnji album, Rogamar, so nastale v studiih v Mindelu, Parizu in Riu De Janeiru. Govorijo predvsem o morju, ki ga pevka občuduje, obenem pa se ga tudi boji. Za prvi singel je izbrala pesem Africa Nossa, ki jo je posnela s senegalskim izvajalcem Ismaelom Lojem.

Cesario so na potovanju na staro celino pospremili pianist Fernando José Andrade, kitarist Joao José Pina Alves, violinist Julian Corrales Subida, Paulino Soares Vieira (z nenavadnim inštrumentom cavaquinho), saksofonist Antonio Domingo Gomes Fernandes in Antero Julio Dos Santos na tolkalih.