A Britanci nimajo kaj dosti skupnega z ljudmi, ki živijo napol v oblakih, ampak stojijo z nogami trdno na tleh. To so njeni člani dokazali na koncertu, ki so ga imeli v Hollywoodu. Nihče izmed obiskovalcev ni podvomil, da The Futureheads, ki so navdih za svoje ime našli na albumu skupine Flaming Lips, mogoče niso na pravem mestu.

Glasbo, pod katero so podpisani The Futureheads, bi še najlažje primerjali z izdelki njihovih rojakov iz skupine Franz Ferdinand, s katerimi so Futureheads tudi že nastopali na turnejah. Tega ne bi mogli skriti, saj so vplivi (za zdaj) slavnejših Britancev vidni tudi na izdelkih rojakov, ki se šele prebijajo.

Manjka jim še ostrine
Čeprav jim gre dobro, je očitno, da še nimajo ostrine in premetenosti, s katero se lahko pohvalijo "jugoslovanski prestolonasledniki". Nekoliko slabša besedila pa "glave prihodnosti" nadoknadijo z precejšno mero zanesenjaštva, s katerim stopijo na oder. Na njem si delo pred mikrofonom razdelijo, a večino časa pred mikrofonom vendarle stoji glavni pevec in kitarist skupine Barry Hyde, ki ga najpogosteje zamenja vodilni kitarist Ross Millard. Posebej simpatično se je Američanom pri njihovem menjavanju za mikrofonom, kjer se je občasno pojavil tudi basist Jaff, zdelo menjavanje angleških narečij, ki so jih različni pevci predstavili za celotno paleto.

Bobnar je skromen, a do neke mere
Kritiki so navdušeni tudi nad bobnarjem Davom, za katerega so že na prvi pogled ocenili, da ni glasbenik, ki bi na odru iskal pet minut slave le zase. Sklepanje, do katerega so se prikopali na podlagi njegovega skromnega bonarskega kompleta, se je izkazalo za resnično, a kot so opozorili, skromen komplet ne pomeni tudi skromnega bobnarskega znanja.