Ker skupino ponavadi tvori več kot en sam član, se je Jonesu pridružil Tony James, ki je pred leti igral v zasedbi Generation X. Glasbenika sta z izjavami o svojem delu zaenkrat še skrivnostna; za prvi nastop sta si izbrala glasbeni festival, ki ga bo poleti organizirala britanska revija Mojo.

Vseeno pa stara punkerja nista postala cinična kapitalista: nastalo glasbo, ki jima bo všeč, bosta povsem brezplačno ponujala na spletu. James na začudene reakcije novinarjev odgovarja z razlago, da sta sicer stara, da pa še vedno lahko počneta stvari na nov, zanimiv način. Internet po njunem rokenrola namreč ne bo uničil, ampak prej rešil iz otopelosti.

Uporniki z razlogom
Skupina the Clash, v kateri se je kalil Mick Jones, se je za razliko od (morda slavnejših) kolegov The Sex Pistols že od nekdaj odlikovala po svojem srboritem levičarskem idealizmu. Že od začetka so bili tudi bolj naklonjeni glasbenemu eksperimentiranju: punku so neobremenjeno primešali elemente reggaeja, duba in rockabilly glasbe. In čeprav so v Veliki Britaniji kmalu dosegli kultni status, se v ZDA niso uspeli uveljaviti vse do leta 1982, ko so bili že tik pred razpadom.

Naslednje leto so Micka kolegi nagnali iz skupine, saj se jim je zdelo, da se je "preveč oddaljil od prvotne zasnove Clashev". In res je pevec že naslednje leto ustanovil skupino Big Audio Dynamite, Clashe pa so kritiki po izidu naslednjega albuma, Cut The Crap, povsem raztrgali.

Že od začetka devetdesetih se občasno pojavljajo govorice o ponovnem združenju skupine, ki je bila za punk tako ključnega pomena. The Clash so ves čas modro molčali, le leta 1999 so pod naslovom Live: From Here to Eternity izdali koncertne posnetke iz let 1978–1982.