Oglas
Za koncerte britanske glasbenice, ki je nastopila na violi, ob njej pa je koncertirala še osemčlanska spremljevalna skupina, namreč velja, da vsebujejo močan vizualni naboj, ki ga doda umetnik Dragan Aleksić. Tako je bilo mogoče preveriti, kako jima uspeva doseči sozvočje, poleg tega pa prisluhniti, kako Pookovi uspeva združevati različne glasbene žanre, od klasične do sodobne glasbe.
Dobro se razume z režiserjiGlasba Jocelyn Pook pa te dni doni tudi v Kinodvoru, kjer predvajajo film Široko zaprte oči, za katerega je napisala glasbo. Ob tem, da je napisala glasbo za zadnji film Stanleyja Kubricka, je sodelovala tudi s številnimi drugimi filmskimi in gledališkimi režiserji, saj je njeno glasbo mogoče slišati tudi v filmih Tolpe New Yorka in Kako sem ubil svojega očeta.
Ne mara popromantizma
Prav v filma Široko zaprte oči in Kako sem ubil svojega očeta je začela uvajati minimalizem, "skozi katerega postajajo filmske podobe večplastni liki, enako realni kot filmski", kot so zapisali v Cankarjevem domu, kjer opozarjajo tudi, da se Pookova nikoli ne pusti zapeljati "všečnosti popularnega popromantizma", ampak melodično strukturo zgodbe gradi na "tonu glasbenega".
Trije solistični albumi
Pookova se zna dobro vživeti tudi v pripovedovanje televizije, gledališča in plesa, saj ustvarja tudi za tovrstno umetnost, ob tem pa sodeluje tudi z različnimi osebnostmi iz sveta glasbe. The Communards, Laurie Anderson, Massive Attack, Ryuichi Sakamotom in Peter Gabriel so le nekatera imena, s katerimi je ustvarjala. Albumi, ki jih šteje za solistične izdelke, pa so leta 1997 izdani Deluge, dve leti kasneje napisana plošča Flood in Untold things iz leta 2001.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje