Nagrado Prešernovega sklada je prejel za svoje delo v zadnjih dveh letih, ko je s številnimi nastopi, sodelovanji z mednarodno priznanimi umetniki in avtorskim delom dosegel presežek v umetniškem ustvarjanju. Kot med drugim piše v obrazložitvi nagrade, je nastopil na koncertnih odrih, na katere so povabljeni le največji zvezdniki džezovske glasbe, s svojo virtuoznostjo na tenorskem in sopranskem saksofonu pa navdušil občinstvo in kritike v Evropi in ZDA.
Ne le kot izvajalec, tudi kot avtor slovenske glasbe je ambasador slovenske kulture v svetu. Njegove avtorske kompozicije so drzne, sodobne, melodično kreativne in ritmično pestre, s srcem pa se posveča moderni interpretaciji džezovske glasbe. V njegovem ustvarjanju je čutiti progresivni, avantgardni džez, deloma svobodni, "free" džez in tudi značilnosti impresionistične sodobne glasbe. Njegove veščine saksofonske tehnike, izjemen talent in apetit po novih glasbenih spoznanjih ga vodijo v sam vrh svetovne džezovske elite, še piše v obrazložitvi.

Velenjčan je že pri 16 letih Velenje zamenjal za Maribor, potem pa pri 18 letih odšel na študij v Dunaj. Po študiju klasičnega saksofona na dunajski glasbeni akademiji je tam študiral še džezovski saksofon, svoje znanje pa pilil na glasbenem konservatoriju v Haagu. Štipendija ga je odpeljala na slavni Berklee College of Music, kjer je svoje znanje nadgrajeval s profesorji, kot sta Joe Lovano in George Garzone. Magisterij je končal na glasbeni akademiji v Grazu.
Igra s številnimi domačimi in tujimi glasbeniki, kot so Maceo Parker, Esperanza Spalding, Vijay Iyer, Damion Reid, Joe Sanders, Aaron Goldberg, Marcus Gilmore, Jeremy Pelt, Jamire Williams, Howard Curtis, Johnatan Blake, Renato Chicco, Bosko Petrovic, Francisco Mela, Miles Griffith, Aruan Ortiz, Jason Palmer, Mike Janisch in orkestri (Big Band RTV Slovenia, European Jazz Orchestra, European Movement Jazz Orchestra, Vienna Saxophone Quartet, Nouvele Cousine), njegova diskografija pa razkriva tudi veliko odprtost do različnih glasbenih zvrsti. Med drugim je sodeloval tudi s 6 Pack Čukurjem, Romano Kranjčan ter zasedbami Res Nullius, Big Foot Mama in Funk you.
Eden najbolj plodnih glasbenih ustvarjalcev - podpisal se je že pod sedem avtorskih zgoščenk, zadnja je še sveža, saj je izšla sredi januarja, pri nastanku še 30 je sodeloval, - ves čas potuje po svetu in nastopa s številnimi priznanimi umetniki.
"Pukl združuje veščine, dušo in željo po dogodivščinah, kar je že od začetka gnalo razvoj džeza, ter je vzhajajoča zvezda nove kreativne generacije, ki energično pelje glasbo v svoje drugo stoletje," je o njem v Guardianu laskavo zapisal John Fordham.
Kje vas je "ujela" novica o nagradi? Ste zelo "leteči", vaši glasbeni nastopi potekajo po vsem svetu. Je to za vas zelo naporno ali vam daje pozitiven adrenalin? Ne nazadnje je lahko menjavanje kultur tudi vir navdiha za nove skladbe.
O nagradi sem izvedel, ko sem se vrnil iz japonske turneje ter pristal na letališču JFK v New Yorku. Odprl sem svojo e-pošto na telefonu in prebral novico. Potovanja in nastopi so mi za zdaj še v veliko veselje, včasih je fizično težko, ampak se ne pritožujem. Vsako novo potovanje in spoznavanje kultur, ljudi, arhitektur in zgodovine te napolni z neko novo energijo. Ni vedno energija, ki bi iz tebe potegnila novo skladbo ali te navdihnila za pisanje, se pa zgodi tudi to. Včasih se spominjaš mest in ljudi še dolgo po tem in ti "kapne" kaj navdihujočega, na čemer lahko temelji nova kompozicija.
Kdaj težko igrate ali s tem nimate težav?

Mislim, da s kdaj in kje nimam težav, je pa gotovo težje igrati po na primer 15 urah ali še več potovanja. Decembra sem potoval na Japonsko, in sicer prek Kitajske, tam sem moral prespati, ker je bil moj drugi polet odpovedan. Zaradi časovne spremembe nisem kaj dosti spal, naslednji dan sem letel v Tokyo in prispel na koncertno prizorišče dve uri pred nastopom. Sledila je še vaja s tamkajšnjimi glasbeniki ... V Čilu sem staknil nekakšno sončarico/dehidracijo in na dan nastopa sem ležal v postelji in sedel na stranišču. Ko je bila ura osem zvečer, so me vprašali, ali bom sploh nastopil. Vstal sem, odšel pod tuš in odigral 2,5-urni koncert, ne da bi se ogrel, tehnično pripravil ...

Hočem povedati, da ko začnem igrati - in mislim na nastope - me prevzame nekakšna moč, mogoče adrenalin, ki me popelje v drug svet ... Tudi enega od diplomskih nastopov sem odigral brez spanca prejšnjo noč, bolan, kašljal sem in imel povišano temperaturo.
Vaša diskografija je izjemna, ste zelo plodovit avtor, pri čemer so vaši albumi med seboj zelo različni. Sodeč po tempu vaših albumov - se kmalu obeta izid novega?
Pravkar (10. 1. 2015) sem izdal nov album za priznano založbo Fresh Sound New Talent iz Barcelone. Založba je hotela posneti in izdati moj album in mi ponudila določen proračun, s katerim sem lahko plačal glasbenike, studio in druge stroške. To se danes v džezu ne zgodi prav pogosto. Na albumu je 10 skladb, osnovna postava so Adam Rogers (kitara), Sam Harris (klavir), Joe Sanders (bas) in Rudy Royston (tolkala). Imam dva posebna gosta; mlado vzhajajočo zvezdo na saksofonu Melisso Aldano, ki je prva zmagovalka slovitega Th.Monk Competitiona 2014 za saksofon, in pa odličnega vokalista Sachala Vasandanija, ki poje v eni od skladb. Ustvarjanje te plošče je bilo lahko kot pero, saj smo z glasbeniki takoj po prvem nastopu leta 2013 začutili energijo, ki nam je dopuščala brezpogojno muziciranje.
Šolali ste se na Dunaju, potem na znamenitem Berkleeju. Kako ocenjujete evropski in ameriški pristop k džezu? Kaj je tisto, kar vam je Berklee dal v največji meri, tisto, za kar ste najbolj hvaležni?
Mislim, da ne razlikujem evropskega od ameriškega, ker preprosto ta glasba izhaja iz Amerike. Evropski pristop se je zgodil pozneje, ko so evropski glasbeniki začutili to glasbo in jo začeli prakticirati. Ameriški džez temelji na ritmičnosti, bluesu, swingu in pa močni izraznostni energiji (ki ne pravim, da je samo divja). Evropski džez ali - bolje - improvizirana glasba je našla navdihe v bolj evropski miselnosti, se mi zdi, da je bolj melanholična, vsebuje vplive klasične glasbe, klasične harmonije (kar so povzeli tudi ameriški džezovski glasbeniki). Berklee mi je predvsem pokazal razsežnost te glasbe oz. ne Berklee sam, ampak ljudje, učitelji in glasbeniki v tem mestu. Mislim, da je vsaka šola le šola, institucija, kjer te naučijo "obrtništva". Če nimaš sam žilice za raziskovanje, preizkušanje, spoznavanje samega sebe, potem je bolje, da počneš kaj drugega. Prava stvar se začne, ko stopiš iz šole v šolo življenja. Ni primerjave s takim izobraževanjem, predvsem v glasbi, v katero sem se zaljubil.
Zadnjič sem se pogovarjala s saksofonistom Lenartom Krečičem, ki je lepo citiral svojega učitelja, ki mu je rekel: Če znaš džez, znaš vse. Se strinjate? Kaj je za vas džez? Ne nazadnje je na glasbenem diapazonu na drugem koncu kot rockersko udejstvovanje, s katerim ste v mlajših letih začeli v Velenju.
Džez je glasba, ki od glasbenika zahteva močno tehnično znanje samega inštrumenta, močno harmonsko obvladanje in pa močen osebnostni izraz. Zame je džezovska glasba. Je glasba, ki mi dovoljuje umakniti se v svoj svet in hkrati ostati povezan z občinstvom.
Džez je sinonim za glasbeno improvizacijo v najžlahtnejšem pomenu kreativnosti. Pa vendar v džezovskih zasedbah ta improvizacija pomeni popolnoma drugo razsežnost te besede, saj morajo biti glasbeniki na isti frekvenci. Igrate po vsem svetu - koliko improvizacije je zajete v vaše nastope? Mislim si, da je po eni strani težko, če nastopaš v različnih zasedbah, po drugi strani pa ste sami vrhunski glasbeniki, med katerimi komunikacija hitro steče na eni intuitivni ravni.
Kot ste si odgovorili že sami, so tukaj razmere za dobro muziciranje: dobri glasbeniki, glasbeniki, ki "slišijo" podobne stvari oz. se vsaj v nekaterih strinjajo ali čutijo enako in imajo dobro intuicijo. Takrat se da delati dobro glasbo. Improvizacija je velik del mojega življenja, v vseh pogledih ...
Ali kaj spremljate džezovsko sceno doma?
Seveda, saj dosti nastopam v Sloveniji z odličnimi slovenskimi glasbeniki in dobrimi prijatelji. Vedno, ko sem na evropskih turnejah, "zavijemo" tudi v Slovenijo. Februarja bom doma igral kar štirikrat. Poleg tega sem umetniški vodja Max Klub Jazz Festivala v Velenju, kjer že štiri leta zapored organiziramo 7-8 džezovskih koncertov med januarjem in majem. Koncerte sem namenil samo slovenskim glasbenikom oz. vodja projekta mora biti Slovenec, ker se mi zdi, da s tem pomagam glasbenikom. Na žalost naši glasbeniki nimajo dosti priložnosti nastopati doma, medtem ko tuji prihajajo in nastopajo po nižjih cenah, kot je sploh samih potnih stroškov, ker imajo finančno podpore matične države. Nimamo džezovskih klubov in tudi Ljubljana ga ne premore več po nepremišljenem delovanju Jazz kluba Gajo.

Čas je za spremembe. Slovenija je mala in težko je, razumem, da ne moremo imeti džezovskega prizorišča v vsaki vasi, verjamem pa, če bi v vsaki vasi organizirali sem ter tja kakšen dober džezovski koncert (to dokazuje tudi nekaj manjših mest), da imamo dovolj občinstva, ki v tej glasbi uživa.