Kraftwerk sta leta 1970 v Düsseldorfu ustanovila Ralf Hütter in Florian Schneider, ki sta vzpostavila tudi lastni studio, poimenovan Klingklang, v katerem so nastali vsi poznejši albumi zasedbe. Karl Bartos (1952), sicer klasično šolani tolkalec in pianist, se je priključil leta 1975. Sprva so bila v njegovi domeni v okviru kvarteta le tolkala, kaj hitro pa je tako kot Hütter in Schneider postal tudi avtor skladb.

Das Model, Die Roboter, Computerwelt ali Tour De France so stvaritve, s katerimi so se zavihteli na vrhnja mesta glasbenih lestvic in usodno vplivali na razvoj žanrov, kot so hiphop, tehno ali elektropop. Edinstvena zvočna arhitektura je kvartetu prinesla svetovno slavo, prečili so tudi meje med popom in umetnostjo. Poleg zvoka je bil za tiste čase edinstven tudi njihov videz androgino naličenih robotov, odetih v rdeče srajce s črnimi kravatami.

Igranje elektronskih bobnov s pletilkami
V svoji avtobiografiji Der Klang der Machine (slov. Zvok naprave) Karl Bartos potegne črto pod leti, ki jih je preživel s Kraftwerki. Z nekaj melanholije se ozira na dneve, prebite v düsseldorfskem studiu Klingklang. Hütter in Schneider sta dotični studio vzpostavila kot proizvodno delavnico, v kateri je nastajal značilen kraftwerkovski zvok kot mešanica tako rekoč ročno izdelane glasbe z zvoki sofisticiranega instrumentarija. Člani kvarteta so se v studiu postavili v polkrog in muzicirali v maniri džezovskih formacij. Bartos se je naučil igrati elektronske bobne s pletilkami, s čimer so med drugim prišli do zvoka, ki je zahteval veliko prefinjenega posluha.

Naivno navdušenje za tehnologijo
V svoje kompozicije so vpletali večjezične vokale in računalniško adaptiran govor, kar se iz današnje perspektive sliši kot napoved neločljive povezanosti tehnologije in vsakdana - tudi vsakdana povsem običajnega posameznika. Številni opredeljujejo njihov koncert Computerwelt, ki so ga leta 1981 odigrali na odru berlinskega gledališča Metropol, za vrhunec poti zasedbe. Hkrati pa je šlo za reminiscenco na kult naprav, ki je preveval zahodno družbo v 20. letih preteklega stoletja – oziroma kot pravi Bartos: "Šlo je za izraz naivnega navdušenja nad tehnologijo."

Kmalu po tem koncertu v Berlinu se je četverice glasbenikov z brezizraznimi obrazi prijel status umetniških ikon. Za nedostopnimi obličji, prikritimi z računalniškimi zasloni, videoprojekcijami in zvočnimi napravami pa se je pravzaprav bohotila želja po eksperimentiranju – preizkušanju novih glasbenih idej, oblik.

Kraftwerk niso zasedba "zgolj za uho", saj je vizualna komponenta že skoraj od samega začetka igrala pomembno vlogo. Danes gre za multimedijski projekt, za katerim stoji Ralf Hütter kot edini izvorni član zasedbe. Poleg njega pa četverico tvorijo še Fritz Hilpert, Henning Schmitz in Stefan Pfaffe. Februarja prihodnje leto prihajajo v okviru turneje tudi v Ljubljano, in sicer s 3-D-koncertom. Pred kratkim je izšel njihov celoten katalog kot pompozen remiks, kar je v Bartosovih očeh majhna izdaja, če upoštevamo duha zgodnjih Kraftwerkov. Na aktualno turnejo so se odpravili s svojim drugim živim albumom 3-D (Der Katalog).

Časi, ko dizajn še ni bil osrednje vprašanje
Avtobiografija se konča s sceno, v kateri Bartos ključe studia Klingklang pusti na mizi in zapusti ta slavni prostor ter s tem tudi hermetično sfero zvočnih inženirjev Hütterja in Schneiderja, kakor je to sam ubesedil. Bartos se v sedanjosti ne udeležuje koncertov svoje nekdanje zasedbe, čeprav se še zmeraj čuti kot del nje. Po njegovem mnenju je zasedba danes del zgodovine elektropopa. Spomin na čase, ko je ideja ustvarila glasbo - in ne dizajn, ki je na poznejši poti postal sinonim tudi za Kraftwerk. "Karl Bartos zveni kot Kraftwerk in Kraftwerk zveni kot Karl Bartos," kljub temu sklene nekoliko kljubovalno.