Zbor sicer še vedno vodi dirigent, po katerem se zasedba tudi imenuje, a zaradi njegove poškodbe je v Cankarjevem domu taktirko v roke vzel njegov namestnik, leta 2003 tudi dobitnik prve nagrade na tekmovanju Erica Ericsona v Stockholmu. Zasedba je predstavila Motet Der Geist hilft unserer Schwachheit auf, BWV 226 Johanna Sebastiana Bacha, Pet pesmi, op. 104 Johannesa Brahmsa, delo … a riveder le stelle Ingvarja Lidholma, Himno cv. Cecilije Benjamina Brittna in Friede auf Erden Arnolda Schönberga.

Kristalen skandinavski zvok
Poslušalci so lahko preverili, ali držijo besede kritikov, ki izvajanje zbora opevajo kot intimno, zračno, jasno opredeljeno, pa vendar zelo enovito; zvok, ki ga slišijo obiskovalci, naj bi bil značilno nordijski in virtuozen. Prav to je generacije švedskih skladateljev navdihnilo, da so številna dela pisali prav z zborom Erica Ericsona v mislih. V njegovem opusu so sicer dela, ki obsegajo glasbeno ustvarjalnost od renesanse do avantgarde, pevci pa ga gradijo od leta 1945, kamor segajo začetki zbora.

Ta je za svoje prepevanje prejel že številna priznanja, svojevrstno priznanje pa so mu dali že tudi vrhunski dirigenti, pod katerih taktirko so Švedi prepevali; z dirigentskega pulta so jim takt narekovali med drugim Riccardo Muti, Claudio Abbad, James Levin in Nicolaus Harnoncourt. Ob tem se zbor vsako leto poda na obsežno turnejo, ki jih vodi po Evropi in Severni Ameriki, med zanimivejša sodelovanja pa vpisujejo tudi koncertiranja z Berlinskimi filharmoniki.

Ime ustanovitelju v čast
Zbor je ustanovil Eric Ericson, čigar ime si je zasedba nadela leta 1988. Leta 1918 rojeni švedski dirigent velja za enega največjih mojstrov zborovodstva, ki je ustanovil ali vodil različne sestave; pri Stockholmskem komornem zboru, kakor se je zbor najprej imenoval, si že od začetkov prizadeva razvijati umetnost prepevanja a capella.

Prav Ericson je tudi zaslužen za oblikovanje prepoznavnega zborovskega zvena, ki je zaslovel kot skandinavski ali Ericsonov zborovski zven. Nepoznavalcem ga predstavijo kot pristnega, suhega, zračnega in razločnega, a obenem izjemno zlitega. Razlog za njegovo "odkritje" se skriva v dejstvu, da je želel prekiniti tradicijo zborovskega petja, kot je bilo na Švedskem uveljavljeno pred letom 1945; pevci so večinoma nastopali na prostem, zato so peli zelo naglas. Prav nasprotno pa je Ericson, sicer znan po zelo spodbudnem odnosu do svojih učencev, od njih zahteval tiho petje.

Mladost ni ovira za priznanje
Za svojo proslavitev se ima Ericsonu zahvaliti tudi nizozemski dirigent Peter Dijkstra, saj se je v mednarodni glasbeni areni uveljavil prav z zmago na tekmovanju Erica Ericsona leta 2003. Kot deček je Dijkstra prepeval v mladinskem zboru Roder, kjer je izvajal večino solističnih del, dokler se mu glas ni spremenil. V Haagu, Kölnu in Stockholmu je zdaj 28-letni Nizozemec študiral zborovodstvo, dirigiranje in petje, ki mu je prineslo številne ponudbe za delo po Evropi. Od septembra 2005 je umetniški vodja zbora Bavarskega radia v Münchnu, nedavno pa je postal prvi gostujoči zborovodja Nizozemskega komornega ansambla in Švedskega radijskega zbora.