Steph Paynes, prva kitaristka – torej nekakšen ekvivalent Jimmyju Pageu – skupine Lez Zeppelin, ki preigrava izključno priredbe slavnih rockerjev, se sicer zaveda konotacije, ki jo ima njihovo ime, a dodaja, da članice niso navdušene nad obelodanjanjem svoje spolne usmerjenosti. "Bolj zanimivo je, ča kaj ohranimo samo zase; kar na koncu šteje, je še vedno glasba". Če nihče drug, se z njo gotovo strinjajo bobnarka Helen Destroy, basistka Lisa Brigantino in pevka Sarah McLellan.
"gotovo mogoče .... o mogoče ni nobenega dvoma". Dekleta vseeno ugotavljajo, da je njihova publika precej raznolika, v večini pa gre seveda za oboževalce Led Zeppelin, ki so navdušeni predvsem nad njihovo izvedbo The Immigrant Song.Lez Zeppelin niso osamljene
Glasbena revija Spin je v nedavni reportaži opozorila na naraščajoče število ženskih skupin, ki starim rokerskim himnam vdihujejo novo življenje, rade pa si omislijo tudi dovtipno ime: v ZDA so vse bolj znane AC/DShe, Cheap Chick in The Ramonas. Glavni čar naj bi bila, vsaj po mnenju Steph Paynes, ugibanja, ali dekleta lahko igrajo glasbo, "ki temelji predvsem na testosteronu".
Kje se je vse začelo?
Značilno zeppelinska brezkompromisna mešanica udarnega rocka in kitarskih balad je v sedemdesetih botrovala prodaji milijonov plošč; skupino je v osemdesetih razklala smrt bobnarja Johna Bonhama. Skupina, kii danes velja za temeljni kamen heavy metala, se je v zgodovino glasbe vpisala predvsem s skladbami Stairway To Heaven, Kashmir, Whole Lotta Love in Black Dog.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje