Ob svoji 80-letnici je "maestro s presežki" dobil posebno darilo. Žena, slikarka Milojka Nanut, ki je tudi avtorica naslovne slike na monografiji, je pred kratkim v Kanalu ob Soči v galeriji Rika Debenjaka razstavila 80 portretov svojega moža. Ideja se je zdela avtorici knjige Darji Korez-Korenčan, ki jo dobro poznajo tudi gledalci kulturnih oddaj na TV Slovenija, izvrstna, zato se je odločila, da bo velikega dirigenta, ki je svetu predstavil številna slovenska dela, podrobneje predstavila v monografiji s 140 stranmi, ki je izšla pri Založbi Forma 7. Naslov knjige je preprost - Dirigent Anton Nanut, Z glasbo v duši - ustvarjalni opus velikega slovenskega dirigenta pa vse kaj drugega.

Zaslužni profesor
V Deželnem dvorcu v Vogalni sobi rektorata Univerze v Ljubljani je nekaj besed maestru s presežki in zaslužnemu profesorju Antonu Nanutu najprej namenil rektor univerze Radovan Stanislav Pejovnik, ki si je izposodil Nietzschejev citat: "Življenje brez glasbe bi bila ena sama napaka," ki ga je nadgradil in dejal, da bi bilo "življenje brez umetnosti in kulture ena sama velika napaka". Poudaril je, da bi se morali v času, v katerem živimo, še bolj povezati z glasbo, umetnostjo in kulturo nasploh, saj je nacionalna identiteta naroda neločljivo povezana prav s kulturo in izobraževanjem.

Maestro s presežki
V ljudskih krogih število 13 velja za nesrečno, česar pa ne moremo trditi za 13. september, dan, ko se je pred 80 leti rodil maestro Anton Nanut, ki je pozneje v življenju naredil izjemno mednarodno in zavidljivo glasbeno kariero. Darja Korez-Korenčan je povedala, da je bilo zanjo pisanje monografije poseben izziv in hkrati velika odgovornost, saj je maestro osebnost z neverjetno obsežnim poustvarjalnim opusom. Dirigent z "glasbo v duši" Anton Nanut je dirigiral največjemu številu tujih orkestrov, posnel največ zgoščenk, izvedel največ slovenskih del; je tudi edini, ki je dirigiral in posnel vse Mahlerjeve simfonije, najzahtevnejšo Osmo celo trikrat, večkrat pa je dirigiral tudi Beethovnovo Deveto, tudi v tujini.

Monografija je razdeljena na poglavja, ki predstavljajo posebne "mejnike" v maestrovem življenju. Avtorica je predstavila njegovo zanimivo življenje in izjemno delo na Akademiji za glasbo v Ljubljani, v Slovenski filharmoniji, s Simfoniki RTV Slovenija, mednarodno kariero, Kogojeve dneve in druge mejnike na njegovi bogati glasbeni poti. Zbrala je tudi podatke o številnih posnetkih, zgoščenkah, koncertih, orkestrih, zborih in solistih, ki so sodelovali z njim. Uvodne misli v knjigi so o njem so prispevali: akademik Ciril Zlobec, skladatelj Pavel Mihelčič, dirigent Marko Munih, urednik na Radiu Slovenija Matej Venier in muzikolog Carlo De Incontrera.
Maestro Nanut si je zaželel, da bi bila h knjigi priložena tudi zgoščenka ali objavljen povezava na spletno stran RTV Slovenija za poslušanje Mahlerjeve simfonije št. 2 v c-molu, imenovane Vstajenje, ki jo je izvedel leta 2009 ob 90-letnici konservatorija Glasbene matice Ljubljana in 70-letnici ustanovitve Akademije za glasbo. Posnetek lahko slišite na spletni strani radijskega programa Ars, ki se pridružuje praznovanju letošnjega jubileja maestra s presežki.

Kdo je veliki dirigent Anton Nanut?
Anton Nanut je bil rojen 13. septembra 1932 v Kanalu ob Soči. Mladost je preživel na Primorskem, zato se pri izvajanju številnih njegovih glasbenih del občuti vaška atmosfera, saj se je izraz primorske vasice za vedno 'naselil' v njem. Odraščal je v sicer skromni, vendar nadvse muzikalični in nadarjeni družini.

Antonov prvi učitelj je bil njegov oče. V Gorici se je klavirja učil pri profesorju Komelu, v Kanalu ob Soči je amatersko igral tudi violončelo. Ko je prišel v Ljubljano, je ustanovil akademski zbor, s katerim so dosegli vidne uspehe. Njegov prvi pomembnejši nastop je bil z orkestrom Slovenske filharmonije. Dirigiral je Schubertovo simfonijo. Po končanem študiju so ga povabili v Dubrovnik na gostovanje, kjer je dirigiral Brahmsa in Beethovnovo Četrto simfonijo. Po drugem koncertu so mu ponudili mesto za šefa orkestra. Ker ga je prevzela lepota mesta in festivalsko dogajanje, je v Dubrovniku ostal 17 let. V atriju Kneževega dvora je imel na stotine koncertov, ki so se jih udeleževali številni znameniti gostje, med katerimi sta bila tudi filozof Sartre, ki je maestra Nanuta pohvalil za izjemno izvajanje Bachove glasbe in večkrat tudi pisatelj James Joyce.

Lepota glasbe
Za vsakim velikim umetnikom, ki se vse življenje "dokazuje in bori, ostane 'večna luč' v obliki svobode, resnice in lepote njegovega dela tudi takrat, ko umre". Dubrovnik je (bil) za maestra Nanuta sinonim za svobodo. Impresija obmorskega mesta je bila večkrat tudi njegov navdih pri študiju kompozicije. Nanut, ki je prevzel vodstvo dubrovniške glasbene šole, je v Dubrovniku organiziral tudi prvo stopnjo glasbene akademije. Šola zanj ni bila samo izobraževalna ustanova, temveč tudi umetniška. Leta 1972 se je iz Dubrovnika vrnil v Ljubljano in začel poučevati na Akademiji za glasbo. Prevzel je katedro za dirigiranje in Simfonični orkester. Nekoč je na vprašanje, katera glasbena osebnost je bila zanj ali za njegovo življenje najvplivnejša, odgovoril, da je to dirigent Lovro von Matačić, zaradi njegovih poglobljenih izvedb in njegove energije ter pristopa, posebej do velikih del, kot je bil Verdijev Requiem. Ker je nanj naredil tako mogočen vtis, ga je označil za "največjega dirigenta naše dobe".

Prefinjen mahlerjanec
Dirigent Anton Nanut je eden izmed najbolj znanih in uspešnih slovenskih glasbenikov, ki je stalno prisoten tudi na mednarodnih koncertnih odrih. Kot gostujočega dirigenta ga je poklicna pot vodila med številne orkestre, zlasti po Evropi. Njegove muzikalno polne interpretacije so rezultat jasne zavesti o poslanstvu klasičnega glasbenega repertoarja svetovne in slovenske glasbene simfonične kot tudi širše koncertne zapuščine. V svojih dirigentskih nastopih je prepričljiv, močan in umetniško celovit. Leta 2011 je za svoj ustvarjalni opus prejel prestižno Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Maestro Nanut je dirigiral več kot dvesto tujim orkestrom. Poleg večine italijanskih orkestrov je vodil tudi ugledne ansamble, kot so Leningrajska filharmonija, orkester Staatskapelle iz Dresdna, orkester Suisse Romande iz Ženeve, Varšavska filharmonija, Praška filharmonija, Orkester zahodnonemškega radia, Orkester južnonemškega radia, Simfonični orkester iz Monterreyja, Dunajski simfoniki, Budimpeška filharmonija, Orkester valonskega radia, orkester Teatra Colon v Buenos Airesu. Več let je bil stalni gost Dunajskih slavnostnih tednov (Wiener Festwochen), dolgoletni umetniški direktor Filharmonije v Vidmu, stalni gostujoči dirigent Nemškega komornega orkestra iz Frankfurta in Orkestra Padove in Benečije.
Sodeloval je tudi z izjemnimi glasbeniki solisti, kot so pianisti Dubravka Tomšič Srebotnjak, Sviatoslav Richter, Nikita Megaloff in Aldo Ciccolini, violončelista Mstislav Rostropovič in Natalia Gutman, violinista Leonid Kogan in Henryk Szeryng, flavtistka Irena. Posebej cenjeni so njegovi posnetki klasičnega svetovnega repertoarja, predvsem dela Ludwiga van Beethovna, Hectorja Berlioza, Gustava Mahlerja in Dmitrija Šostakoviča, čeprav Nanut še zdaleč ni samo mojster taktirke klasičnega repertoarja.

Po študiju dirigiranja na Akademiji za glasbo v Ljubljani je vodil zbor Slovenske filharmonije, leta 1953 je ustanovil in vodil primorski pevski zbor Vinko Vodopivec. Leta 1958 je prevzel Dubrovniški mestni orkester. Od leta 1974 do 1998 je bil je umetniški vodja Slovenskega okteta. Od leta 1975 do 1980 pa je bil šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije, med letoma 1981 in 1998 pa šef dirigent in umetniški vodja Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, s katerimi je posnel več kot 250 zgoščenk. Je tudi ustanovitelj in vodja festivala Kogojevi dnevi. Od leta 1972 do 2000 je predaval dirigiranje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Upokojil se je leta 2002. Je prejemnik številnih nagrad.

Najbolje dirigira "jezen"
Dirigent Anton Nanut se je najprej zahvalil prijateljem in sodelavcem, rektorju Univerze in avtorici monografije in poudaril, da je zelo srečen, da je dobil svojo prvo monografijo, ki po mnenju Korezove ni "tako razkošna, kot bi si to želela", saj so bili omejeni s finančnimi sredstvi. Na vprašanje "Ali mora res vedno dirigirati Nanut?", češ, ali res ni mogoče najti kakega drugega dirigenta, je maestro Nanut odgovoril, da je bil, (presenetljivo) pač vedno on tisti, ki je (bil) najboljši. Povedal je še, da so se njegovega jubileja najprej spomnili v Tržiču/Monfalconu, kjer so ga presenetili s torto. Pošalil se je, da ga je predčasna torta kar malce "razjezila", saj si je vedno želel biti "večno mlad" in dodal, da na svoja leta raje gleda namesto kot na 80 let dvajset let do (100).

Glasba je neskončno polje interpretacije
Akademik, pesnik Ciril Zlobec je v svojem govoru poudaril, da je verjetno edini znotraj glasbene druščine, ki je popoln "analfabet", zato se je raje dotaknil maestrove osebnosti. Vse zvrsti umetnosti imajo skupno potezo, je poudaril. Pomembne so širše od stroke. Ko v okviru naroda, države ali skupnosti, presežejo strokovno vrednost, ko jim avtor doda še tisto "nekaj malega zraven". Povedal je, da je med dirigiranjem Nanuta "medicinsko" opazoval in videl njegove poteze, grimase na obrazu ali krče v rokah; kako je "trepetal in ukazoval" orkestru, naj zaigra tako, kot glasbo čuti in sliši sam. Zlobec je še poudaril, da Nanut kot dirigent ni individualističen ali egoističen. Svoje ideje neprestano širi, zato ima tisto "nekaj več". Neprestano premaguje meje; kot glasbenik je enakopraven sogovornik in nosilec slovenske kulture. S svojim dirigiranjem izkorišča presežno možnost, ki jo glasba, kot internacionalna umetnost nudi. Zlobec je sklenil, da je kultura tista, ki bo preživela in ostala zanamcem, in ne izvoljeni "veliki možje", ki mislijo, da ustvarjajo svet in podobo naroda.

Dirigiranje je poslanstvo, ne dolžnost
Skladatelj Pavel Mihelčič se je spomnil maestrovih prvih nastopov, ko je dirigiral Schubertovo nedokončano simfonijo. Nanut je dirigiral tudi ogromno slovenskih del, ki niso nastala zato, da bi jih dirigiral po službeni dolžnosti, pač pa so nastala na njegovo lastno pobudo. S temi deli, ki so v obliki posnetkov postala del slovenske zgodovine, je odšel tudi na tuje odre in tako ponesel slovensko glasbo čez meje. Mihelčič je še poudaril, da monografije pokažejo, kaj vse "znajo" in ali česa so slovenski umetniki sposobni, zato si želi, da bi jih bilo v prihodnje več.

Čustveni odnos do not
Violinist in urednik Uredništva za resno glasbo na Radiu Slovenija Matej Venier je povedal, da ga je najbolj osupnil maestrov odnos do glasbe. Nanut je svoje študente učil, da glasba vedno nekaj pomeni; ni samo gola forma, ampak je predvsem (človeška) vsebina, ki nas, kot je dejal Rilke, tolaži in nam pomaga. Glasba je neskončno polje interpretacije. Nobena nota ne sme biti napisana ali zaigrana brez čustvenega naboja. Veniera je še povedal, da smo lahko v zadnjem obdobju priča novim dimenzijam Nanutove interpretacije glasbe, ki je do zdaj nismo bili vajeni.

Nove dimenzije in interpretacija glasbe
Vodja glabene produkcije Patrik Greblo je napovedal otvoritveni koncert z dvema ponovitvama, s katerima bodo odprli novo abonmajsko sezono Kromatika. Koncerti bodo na sporedu 26. septembra v Mariboru, 27. septembra v Ljubljani in 1. oktobra v okviru Kogojevih dnevov v Novi Gorici. Na programu bo Šesta simfonija Čajkovskega, Rahmaninov klavirski koncert št. 3 in na željo Antona Nanuta še Kogojev Andante.

Nina Zofič