Bob Dylan je leta 1966, na vrhuncu svoje kariere, za šest tednov izginil s površja Zemlje. Sam je vedno trdil, da je prekinil turnejo in se skril pred svetom zaradi prometne nesreče malo predtem, v katero je bil vpleten in ki je spremenila njegov pogled na svet.

Menda ni bil čisto tako - vsaj, če verjamemo pravkar izšli avtobiografiji nizozemskega umetnika Jana Cremerja. Ta v knjigi Ik, Jan Cremer III (Jaz, Jan Cremer III.) trdi, da je v tem času legendarni pevec s pobrito glavo ležal v hiši svojega menedžerja v New Yorku, kjer so ga odvajali od mamil; neki tretji prijatelj, ki je prav tako živel tam, je Cremerju izdal, da je Dylan predtem "požrl, posnifal ali si vbrizgal preveč".

Cremerjeva ugibanja
Zdaj že 68-letni Cremer, ki v domovini slovi po svoji hedonistični preteklosti - med svoje "dosežke" šteje afero z Jane Mansfield in prijateljevanje z Andyjem Warholom - nato v knjigi špekulira, da je čisto mogoče, da je Dylan zgodbo o nesreči, ki je pojasnila njegovo "izginotje", napihnil ali pa si jo celo popolnoma izmislil.

O tem, da ne gre za čisto nepomembno anekdotico iz Dylanove preteklosti, priča že podatek, da gre za ključen trenutek v njegovi karieri: z vrnitvijo je v svoj glasbeni slog vnesel spremembe, ki še danes sprožajo razprave med oboževalci.

Vse se vendarle ne ujema ...
Tik pred "mrkom" je Dylan končal svetovno turnejo, pred seboj je imel 64 nastopov po ZDA, za seboj pa tri (tudi v retrospektivi) med najbolj izpiljenimi albumi svoje kariere. Po vsakih merilih je moral biti izčrpan; za osem let je koncertiranje potisnil na stran in se zavestno odločil, da bo upočasnil in se bolj posvetil družini. V preteklosti je izrecno zanikal, da bi bil kdaj na odvajanju, je pa že večkrat spregovoril o prometni nesreči z motorjem - v eni različici je bil kriv oljni madež na cesti, v drugi pa ga je zaslepilo sonce. Nečesa pa Dylan ni pojasnil nikoli: zakaj ni nikjer nobenih podatkov o tem, da je obiskal bolnišnico, če si je res, kot trdi, zlomil več vratnih vretenc.

A. J.