Ker nobeno odštevanje do izbora za pesem Evrovizije ne bi bilo popolno brez sočnega škandala ali dveh, nam letos čas krajšajo Finci oziroma njihova zasedba Lordi, ki bo s pošastnimi maskami, plapolajočimi lasmi, dolgimi kremplji in grozljivim pačenjem gotovo izstopala iz lesketajoče se evrovizijske množice nastopajočih. Skeptiki pri zmajevanju z glavo nad malce drugačnim pristopom Lordov morda pozabljajo, da je Finska v preteklosti že kar osemkrat pristala na nečastnem zadnjem mestu in da so že krepko siti poslušanja “nul poits”.

Ker težko preprosto sklenemo, da Finci kot narod nimajo posluha, se je treba zamisliti, ali njihova porazna statistika morda ni povezana s tem, da je s preglasi preplavljena finščina poleg madžarščine eden najtežjih in najmanj spevnih jezikov Evrope. Naključje? Vprašajmo se raje: "No kuunteletkos paljon metallimusaa?" (Imate radi metal?) Odgovor Evrope bo znan 20. maja.

Evropejci še sami ne vedo
Ko se je tekmovanje za popevko Evrovizije rodilo leta 1956, ni bilo v pravilih nobenih omejitev glede jezika, v katerem morajo peti nastopajoči. Tako je ostalo naslednjih deset let, nato pa je bilo treba pesmi peti v uradnem jeziku države izvajalca, kar bilo je zaradi številnih pritožb leta 72 spremenjeno nazaj na prvotni sistem. Tehtnica neodločene Evrope se je nato prevesila še enkrat in med letoma 1978 in 1998 so izvajalci spet peli v jezikih svojih držav. Od leta 1999 dalje je jezikovnih omejitev konec in vsak lahko poje, v katerem koli jeziku želi. Najbrž ni treba posebej omenjati, da se večina ne odloči, na primer, za zgoraj omenjeno finščino, ampak za evropsko linguo franco, angleščino. Vse več pesmi je v angleščini ali pa si z njo pomagajo vsaj v refrenu.

Toliko jezikov, pa iščejo nove
Svobodo izbire jezika je najdlje popeljala leta 2003 Belgija, ki je svoji skupini Urban Trad na jezik položila besedilo v izmišljenem jeziku, ki pa, glede na to, da bi lahko zvenel kakor koli, ni bil niti najmanj speven. BBC-jev komentator Terry Wogan je njihovo odločitev komentiral takole: “V Belgiji govorijo štiri jezike, a se odločijo za izmišljenega!” No, vseeno pa je belgijska ideja preživela − letos se v Atene Nizozemska skupina Treble odpravlja s pesmijo Amambanda, ki jo bodo odpela v angleščini in v izmišljenem jeziku treble. Tri dekleta pravijo, da pesem predstavlja bistvo njih samih, namreč prevajanje človekovih čustev v glasbo. Prepričane so, da za doseganje tega glasba ne potrebuje razumljivega jezika.

(Ne)zvestoba ali pretehtana odločitev?
Vsako pesem, ki jo na Evroviziji odpojejo v angleščini, v domovini spremlja vsaj kakšen očitek nepatriotizma, toda konec koncev vedno prevlada argument, da so pesmi v angleščini na tekmovanju preprosto uspešnejše. Seveda je v vzponu pevk, kakršne so bile v zadnjih letih Turkinja Sertab Erener, Ukrajinka Ruslana in lani Helena Paparizou, mogoče opaziti rast priljubljenosti “etno” obarvanih ritmov, vseeno pa so njihove pesmi postale panevropske uspešnice le v angleščini. Še preprosteje, zadnjih sedem zmag so si države pripele v angleščini, pa med njimi nikoli ni bilo Velike Britanije ali Irske. Zadnja zmagovalna neangleška pesem je bila Diva iz leta 1998, ki jo je odpel/-a Dana International, izraelski transseksualec, ki je prah dvigoval/-a s čim drugim kot s hebrejskim besedilom.

Zadnje trdnjave upora
No, Shakespearov jezik cele Evrope ni zavojeval z enako lahkoto − Skandinavci so brez večjih težav preklopili na angleščino, Francozi se ji večino let iz domoljubnih razlogov upirajo, na jugu pa Portugalci in Španci precej težje komunicirajo v el ingles. Ne pozabimo na Italijane, ki so leta 1997 nad vsem skupaj naredili križ in na Evroviziji ne nastopajo več. Francoščina, ki se je najdlje upirala prevladi angleščine, je zadnjič zmagala daljnega leta 1988, ko je s francosko pesmijo (Ne partez sans moi) za Švico nastopila Kanadčanka Celine Dion.

Pa pred svojim pragom?
Slovenija je svojih prvih pet predstavnikov na Evrovizijo poslala s pesmimi v slovenščini. Prvič smo taktiko spremenili leta 1999 z Darjo Švajger, ki je odpela For A Thousand Years, sledili pa so ji še Nuša Derenda, Karmen Stavec, duo Platin in lani Omar Naber. Edina izjema v tem času so bile leta 2002 Sestre, ki so Samo ljubezen odpele v slovenščini (čeprav je bilo pred tekmovanjem slišati govorice o nastopu v nemščini). Anžej Dežan bo svoj Plan B letos v Atenah predstavil kot Mr Nobody. Čeprav bo Evropa besedilo razumela, pa seveda računamo na to, da se njen angleški naslov ne bo izkazal za preroškega.